Le majhen kos slovenskih cest je na 3480 kilometrov dolgi poti skozi Italijo in Švico povsem ob koncu zajela 104. kolesarska dirka pri naših zahodnih sosedih. Morda celo premajhen, na 43-kilometrskem odseku je bilo namreč zelo natrpano za te čase, a je spet prineslo potrditev, da Slovenija vse bolj diha za kolesarstvo. Primož Roglič in Tadej Pogačar sta z izjemnimi uspehi poskrbela za evforijo, a četudi ju ni v karavani, kot velja za 104. Giro, je bila »škoda« očitno že storjena. Saj tudi Jan Tratnik, še edini naš po odstopu Mateja Mohoriča, velja za odličnega kolesarja, ne nazadnje je lani dobil etapo, v soboto pa na legendarnem vzponu na Zoncolan osvojil drugo mesto. Mogoče dan prekmalu…
Idrija dihala za Tratnika
»Ni problema, poskrbeli bomo zanj. Cela četa nas je tukaj, polovica Idrije, ah, ne, kar cela, vsi dihamo zanj,« nam je dejal njegov sokrajan Miha Kenk. Prišel je z bratom Jako in številnimi drugimi člani gorskokolesarskega kluba Črni Vrh. »Veseli me, da je dirka po dolgem času spet v Sloveniji. Bil sem še majhen, ko je šla mimo našega doma skozi Črni Vrh, a se je spomnim. To tradicijo moramo obdržati,« je odločen Kenk, ki v tujino ne zahaja kaj dosti. »Sploh v teh časih, zato je še toliko bolje, da je dirka prišla k nam. To je enkratna priložnost, da vidiš enega od treh največjih kolesarskih spektaklov na svetu, tega ne smeš zamuditi.«
Tega si marsikdo ni dovolil, pa čeprav lokalni prireditelji zaradi epidemioloških razmer sploh niso smeli vabiti k obisku. So pa številni vinarji, gostinci in drugi ob trasi v Goriških brdih odprli vrata. V Medani, ki ima s Štajersko posebno vez, tam je vzklil festival poezije in vina, zadnja leta ptujska prireditev, je bilo menda najbolj živahno, kar zadeva organizirane dogodke, okrog tridesetih naj bi jih bilo, a ko ti vrata svojega doma odpro gostoljubni Brici… »A novinar ste, vzemite pohano,« so nam ponudili. Vabile so živordeče češnje, najzgodnejše so zmerom najslajše, pa jabolčni zavitek…
No, saj ni šlo za hrano in pijačo, »domačnost se išče«, je izkušena gospa iz prijetne družbe dobro vedela, za kaj gre. Čeprav so bili odeti v značilne rožnate odtenke italijanskega Gira in tudi Brda so bila okrašena v tej maniri, je bilo opazno, da smo na slovenskih tleh. Naše zastave so plapolale povsod. »Da se vidi, da smo Slovenci,« je ponosno dodala. V Dolnjem Cerovem, kjer je bil zloglasni del 15. etape, 15-odstotna klančina, kakšna dva kilometra dolg strm vzpon, pa je bilo povsem drugače – veselica. Ne sicer tista klasična, ker je didžej vrtel predvsem rock glasbo, se je pa plesalo, pelo, pilo, pekli so se čevapčiči, ki jih je v spremljevalni avtomobil dobil tudi sam direktor dirke Stefano Allocchio, in bil menda nad njimi navdušen. Zabava za staro in mlado, še preden je mimo švignila karavana, potem pa huronsko navijanje. »Všeč mi je zabava in da je sončno,« nam je zaupala komaj sedemletna Kalina Kogler iz Lormanja, ki je prišla v družbi sestre dvojčice, staršev in družinskih prijateljev.
Kar na krajši dopust je prišla družba iz okolice Lenarta. Dekličin oče, ki ima – po Kalininih besedah – doma cel kup medalj in celo pokal, je prekolesaril ta klanec na italijanski meji. »Težek je, na mestih zelo strm, niso pa to Haloze,« se je zasmejal Andrej Kogler, ko smo ga prosili, naj poda vzporednico s štajerskimi vzponi. In kako je šlo njemu, je zmogel brez večjih naporov? »Odvisno je, kako pristopiš. Kot je nekoč rekel Simon Špilak (naš nekdanji profesionalec, op. p.), je lahko že nadvoz problem, haha. Lahko pa s pravim tempom brez težav prevoziš tudi težje klance.« Na tak način so tokrat pristopili tudi kolesarji na Giru. Ko en dan prej zaključiš na brutalnem prelazu Zoncolan in veš, da te čaka Cortina d'Ampezzo ter vsi drugi težki vzponi v odločilnem zadnjem tednu, jim ne moreš zameriti. Obiskovalci Goriških brd jim zagotovo niso.
»Naj se vidi, da smo Slovenci«
Tehnični direktor slovenskega dela dirke po Italiji je bil zelo zadovoljen z izvedbo 15. etape. »Bilo je fantastično, prejeli smo pohvale italijanskih organizatorjev. Kar zadeva tehnično izvedbo, je ekipa delovala profesionalno. Užitek je bilo spremljati dogajanje v avtu z direktorjem dirke, saj se je bolj kot z morebitnimi težavami ukvarjal z lepoto naše pokrajine. Dejal je, da pri izvedbi ni bilo opazno, da bi prišli na ozemlje druge države,« je povedal Rok Lozej. Kako pa je komentiral vzdušje ob progi? »Bil je navdušen, saj toliko obiskovalcev na tem Giru še ni bilo.« No, je pa Allocchio menda imel pripombo glede slovenske pentlje, ki se bo začela čez dobra dva tedna. Kraljevska etapa bo prav na Primorskem, ciljni vzpon na Sveti Gori. »Rekel je, da smo kruti. Da ne moreš že 50 kilometrov prej videti, kam boš moral peljati,« se je nasmejal Lozej.
