Ženska v kovačiji

Andrejin oče je po poklicu kovač, ki se je za to delo odločil pred štirimi desetletji. Je mojster samouk, ki pa se je stalno izpopolnjeval. Kovačica Andrea danes vsakemu, ki misli, da je delo kovača težko in naporno, v šali pove, da očitno še ni delal v butiku. In doda: »Ko berem, kaj vse ljudje delajo, da bi se rešili stresa, se vedno nasmejim, saj imam jaz vsak dan vrhunsko antistresno terapijo: ni boljšega od tega, kot ko s kladivom z vso močjo 'užgete' po železu!« Potem se malo zamisli in nadaljuje: »Pustimo šalo; veste, ko nekaj naredite s svojimi rokami in potem vidite zadovoljnega naročnika, se tudi sami počutite izpopolnjeni. Ni lepšega občutka.« Trenutno obnavlja zvon na cerkvenem stolpu v Sremskih Karlovcih, sicer pa je družina Lukači, poleg dejstva, da je v njej ženska, ki dela kot kovačica, znana tudi po tem, da že tri desetletja vzdržuje veliko uro na Petrovaradinski trdnjavi v Novem Sadu. Andrea sicer priznava, da je delo res težko, včasih so potrebni štirje močni možje, da z ogromnimi kladivi izmenično udarjajo po razžarjenem železu in ga oblikujejo. A vsak se vsega lahko nauči, še posebej če ga delo zanima. »Poznam vsak del celotnega procesa in ko je treba, poprimem za vsako delo. Največkrat pa obdelujem kovino na stružnici in brusim,« pravi nenavadna in uspešna kovačica, ki pa se, kot sama poudari, zaradi dela ni odrekla lepim nohtom.