Pojoči smetar

V rokah drži brezovo metlo, s katero pometa, s pesmijo pa razveseljuje kolege in stranke. Star je 24 let in kot smetar v glavnem mestu Srbije dela nepolnih sedem let. Je poročen in ima dva otroka, talent za petje pa je odkril povsem slučajno, ko je pred štirimi leti zapel pred znanci. S petjem je potem razveseljeval predvsem oba otroka, ki jima še dandanes vsak večer zapoje uspavanko. Kristijan sicer z nasmehom na ustih rad tudi pove, da mu je pesem kar nekajkrat rešila zakon. »Kako naj bi mi soproga oprostila, ko ostanem dlje v službi ali pridem zelo pozno domov? Ko odprem vrata, zato takoj nekaj lepega zapojem.« Kristijan pravi, da enostavno rad poje. Da rad poje med delom. »Smetarski posel je težak, a je s pesmijo vse lažje. V tem času smo vsi zaskrbljeni zaradi epidemije, zato sem še bolj vesel, ko vidim nasmejane obraze sodelavcev in meščanov, ki mi pravijo, da sem jim polepšal dan in jih spravil v dobro voljo, pa še ulica je čista.« Za zdaj ne razmišlja, da bi se prijavil na katero od pevskih tekmovanj, čeprav so njegovi sodelavci prepričani, da bi lahko uspel tudi na glasbeni sceni. »V svoji delovni uniformi se dobro počutim in s ponosom oblečem to oranžno obleko. Poštenega dela se ne bi smel nihče sramovati. Jaz ga bom slavil s pesmijo. Ja, pojem za dušo,« enostavno pove mladenič, ki je vedno dobre volje in ki z nasmehom ter pesmijo vsak dan znova polepša dan stanovalcem Savskega Venca.