V 30. sezoni slovenske lige in naskoku na svojo 25. prvenstveno lovoriko so Celjani v sredo na derbiju proti Gorenju v Velenju doživeli polom (22:30), po katerem so njihove možnosti za osmi zaporedni državni naslov le še teoretične. Poraz z osmimi goli razlike je njihov drugi najvišji v zgodovini samostojne države (najvišji proti Prulam z 22:32 leta 2001), negativni rekord pa bi zlahka padel, če Velenjčani po vodstvu s kar plus 13 (29:16 v 52. minuti) ne bi stopili s plina. »Bili smo pod vsako ravnjo in na najpomembnejši tekmi leta si nismo zaslužili ničesar. Gorenje je vodilo od prve do zadnje minute tekme in nam ni pustilo dihati,« je športno priznal celjski ostrostrelec Žiga Mlakar, ki je igral z zašito arkado, poškodbo pa je staknil na prejšnji tekmi proti Trimu.
Po 19 zaporednih zmagah na uvodnih 19 tekmah v domači ligaški sezoni so bili pivovarji le še nekaj korakov od naslova prvaka, a po štirih porazih zapored na zadnjih štirih tekmah (dvakrat Gorenje, po enkrat Koper in Trimo Trebnje), kar se jim ni zgodilo že več kot desetletje, so v izgubljenem položaju. Še zlasti ker bodo kljub pričakovanim trem zmagah v zadnjih treh krogih (Izola, Maribor, Ljubljana) v celoti odvisni od Trima in Gorenja. Da bi preskočili Dolenjce, morajo ti na zadnjih treh vsaj na papirju lahkih tekmah enkrat doživeti poraz ali remi, Velenjčani pa – ker so v letošnji sezoni že dvakrat premagali Celjane in imajo boljši izkupiček na medsebojnih tekmah – od desetih možnih točk izgubiti kar štiri.
V Celju (ne) računajo na čudež
Skoraj celotno vodstvo celjskega kluba (v ponedeljek ga čaka krizna seja upravnega odbora), ki je po menjavi trenerja Tomaža Ocvirka računalo na uspešno »šok terapijo«, si je s tribun Rdeče dvorane ogledalo blamažo proti Gorenju, novi trener Luka Žvižej pa je doživel debi kot iz nočne more. Če bi klub ostal brez evropske lige prvakov, bi bila to zanj vsestranska in dolgoročna katastrofa, o tem, da tudi igralci ne pričakujejo čudeža in prvega mesta, pa je razbrati tudi iz besed krožnega napadalca Vida Poteka: »Naš cilj je bil jasen – osvojiti naslov, toda zdaj lahko razočarano rečem, da je skoraj že izgubljen. Tudi menjava trenerja očitno ni bila dovolj velika streznitev. Ostane nam samo upanje na spodrsljaje tekmecev.«
Po lanskem četrtem mestu se je Gorenje nepričakovano znašlo v najboljšem položaju za skupno četrti naslov slovenskega prvaka. Do konca sezone ima poleg treh rednih tekem še dve zaostali, račun pa je jasen: ob treh pričakovanih zmagah Trima (na koncu bi zbral 45 točk) in Celja PL (44) potrebuje na petih dvobojih štiri zmage za skupno 45 točk, saj ima boljši izkupiček na medsebojnih tekmah tudi s Trimom (zmaga doma s 30:27, poraz v Trebnjem z 28:29). Odlični levoroki veteran David Miklavčič se zaveda odlične priložnosti, vendar sočasno opozarja: »Ne smemo zganjati evforije. Naredili smo šele prvi korak do naslova prvaka, čaka nas jih še pet. Celje? Ko voz začne enkrat drseti v dolino, ga je težko ustaviti. Tudi sam sem že bil v takšnih položajih in nikoli ni bilo lahko.«
Najtežja ura resnice že jutri
Gorenjev trener Zoran Jovičić je povozil in ponižal Celjane tudi brez najboljšega igralca Aleksa Kavčiča (poškodba rame), odlično pa ga je nadomestil strategov sin Enej Slatinek - Jovičić. V ekipi ima Jovičić kar deset rokometašev, ki so še lani igrali za mladinsko ekipo, zato v igri mlade in neizkušene zasedbe prihaja tudi do velikih nihanj. Tudi igralska širina ni adut njegove ekipe, toda nekdanji levokrilni reprezentant Slovenije (140 tekem, 394 golov, srebro na EP 2004) verjame v svoje fante. Gorenje prva od petih ur resnice – najtežja do konca sezone – čaka že jutri ob 17.30, ko gostuje v Kopru. »Ni nas zajela evforija, ampak se po majhnem slavju spuščamo na realna tla. Nič še ni odločeno, čaka nas še pet zelo težkih tekem. Zmaga proti Celjanom ne bo veliko pomenila, če ne bomo zmagali tudi na drugih tekmah, vsaka pa bo seveda na nož. Že v Kopru nas čaka zelo težko delo, še težje kot proti Celju, posebno na psihološki ravni.«
Čeprav so prvi na lestvici, so najmanj obremenjeni v Trebnjem. Že tretje mesto bi bilo za Trimo lep uspeh, ob treh zmagah bi bili Dolenjci najmanj drugi, ob sanjskem razpletu (a ne nemogočem, če Gorenje izgubi tri točke) pa bi trener Uroš Zorman že v prvi sezoni na trebanjski klopi ekipo senzacionalno pripeljal do premiernega naslova prvaka Slovenije.
