Kadar koli grem mimo igrišč na Trnovem, pogledam, ali kdo igra košarko. To je refleks, ki ga dobiš potem, ko si tu zaključil kariero cestnega košarkarja, ki se je sicer začela v Tivoliju tako, kot so se igrišča premikala gor in dol. Med epidemijo se je prav po prisotnosti na igriščih videlo, kako smo. Ampak skoraj vedno je bil kdo tam, sam ali s prijatelji. Napis, da je uporaba igrišč na lastno odgovornost, ki je tu že dolgo, in dodani novi, ki opozarja na kovidske ukrepe, sta se lepo dopolnjevala. Potem pa pride dan, ko naletiš okrog in okrog igrišč postavljeno žico, vredno južne meje, in opaziš, da so otroško igrišče očistili igral, in da se na nekaj, kar je (bilo?) javno dobro, ne da več niti stopiti. To društveno dobro je nastalo kot sokolsko središče že pred drugo svetovno vojno, po njej se je preimenovalo v Partizan Trnovo, po tranziciji pa se je dilema, kaj narediti s to družbeno lastnino, razrešila v korist vrnitve telovadnega doma in okoliških igrišč športnemu društvu, dom pa je dobil ime po nekdanjem sokolu Cirilu Staniču. Ne glede na to so ljubljanske oblasti v akciji popravljanja košarkarskih igrišč obnovile tudi trnovsko. Igrišče je ostanek večjega pogona, saj je do začetka sedemdesetih let deloval košarkarski klub, ki pa je moral prenehati, ko je tudi ligaška košarka prešla od zunaj v dvorane – trnovska telovadnica ni imela primernih dimenzij. Veteranska košarka se je tam še igrala in se morda igra še danes s posebno disciplino košarke na vogal, pri kateri stojita koša drug na drugega pravokotno in ne iz oči v oči.
Žico, ki športa željnim preprečuje dostop, so postavili podjetniki, pravzaprav ožje vodstvo trnovskega športnega društva, ki so ugotovili, da se da tudi z društveni...