#intervju Igor Zorčič: Nekateri poslanci ne glede na vse sledijo zgolj cilju dokončanja mandata

Na vprašanje, ali je to njegov zadnji intervju v funkciji predsednika DZ (pogovarjali smo se v sredo zjutraj), odgovori, da težko reče, a da že drugi koalicijski poskus njegove razrešitve močno odmeva v javnosti in je posledično postal nekoliko bolj zanimiv za medije, zato so prošnje za izjave in intervjuje precej pogoste.

Ne gre za vprašanje, ali blefira koalicija. Vprašanje je, ali blefirajo nekateri poslanci, ki zatrjujejo, da so opozicija.

Kadar se je v DZ oblikovala nova koalicija z večino, torej 46 poslancev ali več, se je dotedanji predsednik DZ poslovil. Danes ni tako, saj ima koalicija zgolj 38 glasov, preostali poslanci pa javnosti zatrjujejo, da so opozicija.

Tega ne vem. Če jim bo uspelo, bo to pomenilo, da imamo novo koalicijo in da tisti poslanci, ki so podprli razrešitev, v isti sapi pa zatrjujejo, da so opozicija, zavajajo. Opozicijski poslanci in predstavniki narodnih skupnosti ne podpirajo koalicije pri zadevah, ko si koalicija deli tisto, kar misli, da je njen politični plen.

Nekateri pravniki tudi v DZ opozarjajo, da lahko v takšnem primeru pride do težje parlamentarne situacije, če novi kandidat za predsednika DZ ne bi bil izvoljen. Soočen sem bil z bianco podpisi poslank in poslancev in z 38 podpisi zahteve za mojo razrešitev. Pogovoril se bom z nekaterimi poslanci opozicije in v kratkem sprejel odločitev.

V DZ ne gre za pat pozicijo, ampak za uzurpacijo delovnih teles, kar izvaja vladajoča koalicija s podporo nekaterih poslancev in poslanskih skupin, bodisi s pisnimi ali ustnimi dogovori. Nisem prepričan, da bi moj odstop rešil situacijo, saj je jasno, da se koalicija s podporniki oprijema nedemokratičnih prijemov. Zato bo po mojem mnenju tudi v prihodnje spoštovanje poslovnika odvisno zgolj od njihove volje, če jim bodo do potrebne večine asistirali nekateri poslanci, ki zase pravijo, da so opozicija.

Razmerja so precej jasna. Znano je, kdo je formalni del koalicije, to so SDS, NSi in SMC, in kdo prispeva podpise ali glasove temu formalnemu delu koalicije, da lahko v DZ dosega svoje politične in drugačne cilje. Med podpornike sodijo poslanci poslanske skupine DeSUS in poslanske skupine SNS ter predstavnika narodnih skupnosti.

Pravzaprav ne razumem najbolje, kaj počnejo poslanci DeSUS, njihova politična drža je pogostokrat nekonsistentna. Poleg tega ni povsem jasna drža poslancev narodnih skupnosti, pri čemer je treba opozoriti na dolgoletno parlamentarno prakso in neformalni dogovor, da imata ta dva poslanca od začetka slovenske države poseben položaj, ki izhaja iz ustavne opredelitve, ni pa bilo predvideno, da bosta jeziček na tehtnici v notranjepolitičnem vrenju. Po drugi strani poslanska skupina DeSUS vse prevečkrat odstopa od tega, kar trdi, da je, torej opozicija. Enako velja za SNS.

Gre za zelo kompleksno ustavnopravno vprašanje, ki pokaže svojo razsežnost, če situacijo v DeSUS primerjamo s situacijo v SMC. Vsi poslanci imajo v skladu z določili ustave zagotovljeno svobodo pri svojem odločanju, na drugi strani pa njihove stranke pričakujejo, da se poslanci podrejajo volji organov stranke. Velik del javnosti od poslancev DeSUS pričakuje, da bodo sledili odločitvi svoje stranke, pri SMC pa je položaj ravno obraten.

Ampak najbolj problematično je, da nekateri poslanci ne delujejo tako, kot javno sami zagotavljajo, da bodo delovali. Če si pred kamero izjavil, da si opozicija, lahko podpreš kakšen dober zakon, ne moreš pa podpirati koalicije pri kadrovskih vprašanjih, kjer si deli »svoja« mesta.

Trditev, da imamo v Sloveniji prakso, da mesto predsednika DZ vedno pripada koaliciji, je netočna. Pravzaprav je to tako, kot če bi rekel, da imamo prakso, da so po dežju ceste mokre. Ne gre namreč za prakso, temveč za posledico. Najprej se vedno oblikuje koalicija, ki obsega večino glasov, nato si ta s svojo glasovalno močjo razdeli mesto predsednika parlamenta in preostale funkcije. Aktualna koalicija pa ni takšna, saj ne premore večine glasov – podpisnice koalicijskega sporazuma so stranke, ki imajo zgolj 38 glasov. Koaliciji, ki nima večine, zato ne gre funkcija, za katero je potrebna večina. Razen če so nekateri izmed tistih, ki se deklarirajo za opozicijo, postali del koalicije – v tem primeru bi bilo prav, da javnosti povedo, na podlagi kakšnega nenapisanega dogovora sodelujejo s koalicijo. Enako velja za poslanca narodnih skupnosti, ki naj bi v DZ prvenstveno zastopala interese svojih narodnih skupnosti.

S takimi ocenami se sicer ne morem strinjati, mislim, da so pregrobe. A tudi iz perspektive nekoga, ki deluje v DZ, se ni mogoče izogniti oceni, da se je aktualna sestava DZ znašla na koncu svoje poti. O zmešnjavi priča tudi podatek, da se je zaradi prestopov in izstopov spremenila sestava v kar sedmih od skupno devetih poslanskih skupin (brez narodnih skupnosti in poslanske skupine nepovezanih poslancev). Tudi to je razlog , da bi morali čim prej na volitve in pri volilcih preveriti svoje zaupanje, sestavo DZ pa sinhronizirati z voljo volilcev.

Glede na to, da si večina poslancev, torej več kot 45, želi dokončati štiriletni mandat, bo izredno težko priti do izrednih volitev.

Ne delim ocene, da smo bili s kolegi iz takrat poslanske skupine SMC neodločni. Nasprotno. Politični položaj je bil podobno zapleten in po številnih pogovorih smo ugotovili, da kandidat za mandatarja Karl Erjavec ne uživa zaupanja niti v lastni poslanski skupini, zato smo bili v delu poslanske skupine SMC postavljeni pred temeljno dilemo, ali naj mu damo glas ali ne. Glede na to, da smo imeli slabo izkušnjo pri tajnem glasovanju za ustavnega sodnika Andraža Terška, ko so nekateri poslansko skupino SMC po krivici obtožili, da ga ni podprla (ker je manjkalo ravno osem glasov, kolikor jih je imela poslanska skupina SMC), smo se v Erjavčevem primeru odločili, da ga ne podpremo tudi zato, da se bo videlo, da ga ne podpirajo niti lastni poslanci. Torej, tudi če bi na primer trije poslanci SMC, ki smo to stranko zapustili, dali glas za Erjavca, ne bi nihče verjel, da smo ga podprli ravno mi. Glasovanje je tajno in potem, ko so glasovi prešteti, se po običaju začne špekulirati in obtoževati. Glasovi treh poslancev sicer ne bi zadostovali za njegovo izvolitev.

To je vprašanje za poslance DeSUS.

Lahko se vprašamo, ali zgolj volivcev, ali pa tudi obče sprejetih načel in lastne stranke. A ne želim soditi o tem konkretnem primeru, ker to ni moja stvar.

Vprašanje bi drugače zastavil. Vprašal bi se, ali mi je žal, da smo bili del koalicije, ki je prevzela oblast pred dobrim letom dni. Glede na takratne okoliščine po mojem prepričanju nihče ne obžaluje vstopa v koalicijo s SDS, NSi in DeSUS. Okoliščine so bile specifične, ključno je bilo, da je neka politična zgodba razpadla, druge alternative ni bilo, zato je bila odločitev stranke razumljiva. Na tej točki znova naletimo na vprašanje, ali naj poslanci sledijo stranki ali ne; takrat smo vsi poslanci SMC sledili stranki. Ob vstopu v koalicijo smo nekateri jasno opozorili, da bomo v koaliciji le toliko časa, dokler bodo zadeve tekle v skladu z dogovorjenim in dokler ne bomo načenjali dosežkov demokracije v Sloveniji.

Leto 2020 je bilo zelo specifično, politični procesi so bili zaznamovani z epidemijo, DZ je delal v izjemnih okoliščinah, sprejemali smo covidno zakonodajo, zato verjamem, da so se vsi poslanci, ne zgolj koalicijski, zavedali resnosti položaja. V takšnih okoliščinah seveda strankarske zadeve, ki bi jim moral posvečati več pozornosti, pustiš ob strani in se posvečaš zgolj nujnim stvarem. Kljub temu, da smo pokazali dobronamernost, se je sredi lanskega leta proti koncu poletja izkazalo, da se koalicija odmika od dogovorov. Priča smo bili poskusom spreminjanja medijske zakonodaje, pa podtaknjencem v protikriznih zakonih in poskusom omejitev financiranja nevladnih organizacij. Vse to smo poslanci SMC, predvsem po iniciativi nas treh – oziroma na začetku petih – ki smo izstopili, uspešno preprečevali. Kršenje koalicijskega dogovora, da bomo vzpostavljali pozitivno ozračje in presegali stare delitve, združevali in povezovali, se je stopnjevalo z raznimi izjavami in stališči predsednika vlade v pismih, na družbenih omrežjih, kar je bila kaplja čez rob, zlasti tisti zapisi v obdobju predsedniških volitev v ZDA, pa v zvezi z ukradenimi volitvami in podobno. Vse skupaj se je nato začelo hitro stopnjevati, eskaliralo pa je do ravni, ko je bilo vsemu skupaj težko slediti. Nezadovoljneži smo začeli najprej opozarjati ministre SMC, naj skušajo na vladi doseči umiritev zadev, naj vendar opozorijo predsednika vlade…

Ne, ugotovili smo, da so bili ministri SMC bolj ko ne tiho, da svojega dela niso opravili in da na sejah vlade zgolj molčijo ter slepo sledijo navodilom. Ko smo sprevideli, da nanje ne moremo računati, da smo v tej zgodbi ostali trije poslanci sami, še zlasti zatem, ko je predsednik stranke krmilo stranke zasukal za 90 stopinj na desno, smo lahko ugotovili le še to, da se naše politične poti razhajajo.

Ne vem, to težko komentiram. Bil sem podpredsednik SMC, pa kljub temu nisem bil seznanjen s političnimi odločitvami, ki so imele bistven vpliv na razvoj stranke. To je bil tudi razlog, da sem zapustil stranko.

V letu 2020 smo ugotovili, da stranka operativno ne deluje, saj se organi stranke niso sklicevali. Nekatere odločitve so se sprejemale v zelo ozkem krogu, denimo ta, da bi v svoj krog sprejeli nekdanjega koprskega župana Borisa Popoviča. Do neke mere nas je preslepila epidemija, jeseni pa se je najprej prižgala oranžna luč, nato pa hitro še rdeča. Jasno je bilo, da stvari v stranki ne tečejo tako, kot bi morale. Jeseni je napočil čas, ko bi morala stranka aktivirati vse svoje sile, se posvetiti tekočim zadevam in graditi strategijo za svojo rast, zgodilo pa se ni nič, čeprav smo nekateri poslanci in drugi člani na to pogosto opozarjali.

Šlo je za postopen proces.

Ministre SMC sem prvič opozoril, da preveč molčijo, že jeseni, decembra pa sem jim poslal tudi pismo. Gledano iz današnjega zornega kota je leto 2020 dobesedno švignilo mimo nas in pod plaščem epidemije je marsikaj spolzelo mimo naših oči, ker smo bili v dobri veri, da se zaradi okoliščin nekaterih zadev ne da storiti. A nato je vse skupaj eskaliralo do točke brez vrnitve, ker SMC na ministrski ravni ni odigrala suverene vloge. Naša opozorila so bila pravočasna, a čisto nič slišana, saj je predsednik Počivalšek sprejemal odločitve povsem samovoljno, denimo tisto o imenovanju državnega sekretarja Andreja Čuša, predsednika druge stranke. O tem se ni v stranki z nikomer posvetoval, kar je še bolj problematično zato, ker je sklenil dogovor o sodelovanju z nekom, ki še donedavna ni bil dovolj dober niti za SDS.

Članstvo je precej upadalo ali se pasiviziralo že od leta 2018. Največji padec pa je bil v letu 2020, ko naj bi izstopilo 80 odstotkov dotedanjega članstva, 70 odstotkov lokalnih odborov ne obstaja več, 50 odstotkov poslancev pa je zapustilo poslansko skupino. S številkami glede članstva in delujočih lokalnih odborov se je sicer precej manipuliralo, zato smo poslanci, ki smo izstopili, pred izstopom sami preverili stanje in presenečeni ugotovili, da je porazno.

Na transakcijskem računu stranke naj bi bilo 600.000 evrov, zato upam, da bodo vsi dobronamerni, ki še vedno vztrajajo v SMC, preprečili, da bi vodstvo stranke ta denar porabilo za kakšne partikularne interese ali za financiranje kampanje kakšni drugi stranki.

S tem denarjem se bo verjetno financirala kampanja neke druge politične stranke, ker SMC ne bo uspela zbrati 88 kandidatov za volitve.

To je vprašanje za akterje tega političnega projekta.

Tisti, ki stranko poganjajo v smer, drugačno od obljubljene.

Ne, to težko komentiram.

Gregor Perič je poslanec prvi mandat, pri tem pa je zanimivo, da so v tej peterici ostali zgolj poslanci prvega mandata, razen Dušana Verbiča. Vsi drugi, ki smo bili del projekta od leta 2014, smo zapustili SMC. Morda zato, ker se bolj spomnimo in zavedamo, kakšna bi morala biti smer SMC.

Poslanska skupina SMC tako kot stranka ni več samostojna po nobenem kriteriju, ne po idejah, ne po pobudah, ne po vodenju in vsem preostalem. Delujejo zgolj po navodilih stranke SDS.

Očitno, a to je njihova izbira.

Zadnja glasovanja DeSUS, SNS in narodnih skupnosti kažejo, da to ni mogoče. Razplet glasovanja o zakonu o agencijah, ki ga je opoziciji uspelo ustaviti, naj nas ne zavede, saj so različne agencije uspele osvetliti vso težavnost radikalnega posega v organizacijo nadzornih institucij. Poslanci so se zavedali posledic in predvsem tega, da padec zakona ne bo ogrozil njihovega mandata, vse drugo pa bi ga lahko. Menim, da je v DZ dovolj poslancev, ki želijo pripeljati svoj mandat do konca, zato bodo do konca tako ali drugače del koalicije, preostala opozicija pa mora temu prilagoditi svoja pričakovanja.

Kar nekaj poslancev mi je povedalo, da pri svojem delu sledijo cilju dokončanja mandata, da je to njihova edina želja, ne glede na vse, kar se dogaja.

Zaradi tega pa je verjetnost predčasnih volitev zelo, zelo majhna. A te okoliščine nas znova napeljujejo k razmisleku, da se resno pogovorimo o možnosti odpoklica poslanca in o tem, kako bi se to izvedlo.

Tukaj se ne strinjam z gospodom Dušanom Vučkom, ker izstop poslanca iz poslanske skupine ali stranke ni nujno manifestacija izdaje volilcev, morda je posledica spremembe smeri stranke, ki je na volitvah zagovarjala neke vrednote, sredi mandata pa spremenila smer za 180 stopinj. Tu najbolj izstopa primer SMC, saj je predsednik Počivalšek v nekem intervjuju celo izjavil, da bo stranka iskala nove volilce na desni sredini, kar pomeni, da je stranka popolnoma zamenjala politične vrednote. Po drugi strani bi bila takšna regulacija poslanskega mandata v nasprotju z ustavo, ki poslancem zagotavlja visoko stopnjo svobode pri odločanju. Ko razmišljamo o tem, se moramo vprašati tudi, kaj je politična stranka in kdo vse je stranka. Je to le predsednik, so to morda tudi poslanci, njeni člani? Preden bi sprejemali bolj konkretne rešitve, bi morali odgovoriti na ta vprašanja. Sam menim, da stranka ni le njen predsednik.

Vem, da je bil sekretar SMC Miha Rebolj na sestanku, kar je tudi sam javno potrdil, poslanka Mojca Žnidarič pa je javno trdila, da ga ni bilo. Zaradi tega je po tistem sestanku, ki je bil sicer povsem dobronameren, ostal grenak priokus. O resnicoljubnosti akterjev naj sodijo bralci.

Politike za zdaj ne nameravam zapustiti. Svojo prihodnost načrtujem v kontekstu tistih, ki si prizadevajo za urejanje in utrjevanje levosredinskega prostora. Če želi ta pol na prihodnjih volitvah predstavljati alternativo, se mora konsolidirati. Stranke iz tega političnega pola bodo morale spoznati, da druge poti ni, zato želim sodelovati v tem procesu.

Glavni razlog, da se o tem pogovarjamo, je, da se je prejšnja levosredinska koalicija razšla in za seboj pustila vrsto zamer, med njimi pa je še vedno veliko tekmovalnosti. Zavedanje o sodelovanju se krepi, a se ni razvilo do stopnje, da bi bili pred povezovanjem ali vsaj tesnejšim sodelovanjem preštevilnih strank. Prepričan sem, da volilke in volilci pričakujejo kvalitetnejše povezovanje, da se oblikuje kredibilna alternativa z relevantno vsebino in močjo.

Zavedanje med strankami še ni dozorelo, zaradi česar tudi sam še ne morem napovedovati konkretnih korakov. Smo v fazi pogovorov za zaprtimi vrati in ta zaupnost naj za zdaj ostane omejena na vpletene. Če nič ne bo dogovorjeno, pa lahko začnem razmišljati tudi o ustanavljanju nove politične stranke, a osebno temu nisem najbolj naklonjen, ker je strankarski prostor že dovolj razdrobljen.

Drži, da me je obiskalo nekaj vidnih članov DeSUS, ki so me nagovarjali, da bi vložil kandidaturo za predsednika stranke in se pred tem seveda tudi včlanil, a zadeve niso dozorele. Odločitev o tem bi morala biti dobro premišljena, še zlasti v okoliščinah, ki smo jim trenutno priča, z vso dinamiko v poslanski skupini DeSUS. Dokler poslanci DeSUS in stranka ne poenotijo pogledov, večjega smisla v sodelovanju ne vidim. Sicer pa ne bi imel nikakršnih težav s sodelovanjem z DeSUS.

Gre za zanimivo kombinacijo, a se postavlja vprašanje, ali in koliko je mogoče računati na glasove poslanske skupine DeSUS.

Se, imava dober odnos.

Prezgodaj je karkoli reči.

Odločitev DZ bo pomembna, ker se bo s tem soustvarjala parlamentarna praksa. Sam menim, da gre za instrument, ki vsebinsko povezuje politično in kazenskopravno odgovornost. Če bi bila izglasovana, bi to v političnem smislu pomenilo nezaupnico vladi.

A če bi jo podprlo 46 glasov, bi šlo za politično sodbo, zato ocenjujem, da je malo možnosti, da bi uspela. Koalicija 38 poslancev in tistih, ki jim priskočijo na pomoč z glasovi, je sicer zelo pisana, a ko gre za obstoj koalicije, strne vrste.

Iz vsebine je razvidno, da imajo vlagateljice različne poglede, poudarki so različni, najbolj problematičen del se nanaša na odgovornost predsednika vlade za imenovanje tožilcev in za financiranje STA. V teh dveh segmentih je, po moji oceni, bistveno bolj utemeljena kot v nekaterih drugih delih.

Drži. Po eni strani moramo ugotoviti, ali gre za namerno kršitev zakona, po drugi pa, v kolikšni meri je odgovornost individualizirana.

Seveda, a tu gre za kompleksno temo, za kombinacijo politične in pravne odgovornosti. O politični ni dvoma…

Strinjam se. Poslanci morajo ob tem premisliti in odločiti tako, da ustavnemu sodišču predajo zadevo, ki bo pila vodo, ne pa zadevo, ki bo neuspešna in bo iz ustavnega obtoženca na koncu ustvarila junaka.

Bil sem vabljen in svojo udeležbo sem celo potrdil, a sem nato dobil v roke scenarij proslave, v katerem sem lahko opazil, da so navedeni avtorji besedil, ki niso povezani z uporom proti okupatorju, ampak je vsaj eden celo sodeloval s tistimi, ki so bili na strani okupatorja. Ker na proslavo ni bil povabljen nihče iz Zveze združenj borcev za vrednote NOB in ker je bil minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek vsiljen kot osrednji govornik, saj sicer nastopi na državnih proslavah praviloma pripadajo predsednikom, šele nato ministrom, sem ocenil, da ne želim biti udeležen na državni proslavi, ki bo po vsebini prej provokacija kot pa spravno dejanje. Kasneje smo videli, da je proslava predstavljala poskus revizije zgodovine, saj se vloge Osvobodilne fronte in partizanstva sploh ni omenjalo, povzdigovalo pa se je TIGR, ki ima sicer veliko zgodovinsko težo, a vsebina in datum praznika sta po vsebinski plati zelo jasna.

Zakon o vodah je bil dogovorjen še v obdobju mojega sodelovanja v poslanski skupini SMC. Pri nastajanju zakona smo upoštevali tudi pobude iz lokalnega okolja. Lokalni interes je, da se nadaljuje investicije na reki Savi, ali konkretneje, da se zgradi čolnarna na obrežju Brežiškega jezera in kolesarske steze ob Savi vse do Sevnice. Zaradi tega sem zakon podpiral in mu nisem nasprotoval. Glasovanje o njem je potekalo ravno ob izstopu iz SMC, zato sem se takrat odločil, da se pri glasovanju vzdržim, preostali v opoziciji pa so bili proti.

O tem obstajajo različne ocene, verjetno je, da bo referendum o vladi potekal ob zakonu o demografskem skladu.

Referendum o demografskem skladu bo imel veliko težo. Ker gre za temo, ki ima velik pomen za državo in njene prebivalce, in ker gre za prvovrstno politično vprašanje, ki je povezano z usodo državnega premoženja, je pomembno, da se o tem na referendumu izrečejo tudi državljani in državljanke.

Načeloma podpiram idejo o ustanovitvi sklada, ker v tujini poznajo podobne primere, kako je mogoče upravljati premoženje – dober zgled tega je Norveška. A treba je upoštevati, da v trenutni politični konstelaciji projekt predstavlja predvsem instrument za obvladovanje vsega, česar koalicija še ne obvladuje. Zato predloga ne podpiram.