Po težkih preizkušnjah – po hudi prometni nesreči hčerke, svojem raku in moževi diagnozi – pa je pred dvema letoma 4000 kilometrov med svojim ameriškim in mehiškim domom tudi prekolesarila. Dva meseca je bila sama na poti in ta izkušnja ji je dala marsikaj, predvsem pomiritev z vsem, kar se ji je v življenju zgodilo.
Alenka Vreček je z naravo in športom od nekdaj povezana, kar je bil tudi razlog, da je še kot študentka odšla v ZDA. K jezeru Tahoe je namreč za eno sezono šla smučat in tam s krajšo prekinitvijo ostala vse do danes. Po prvi zimi, v kraju ob čudovitem jezeru na skoraj dva tisoč metrih, ki prečka mejo med Kalifornijo in Nevado, je poletje preživela pri znancih staršev, ki so jo povabili, naj pride okusit še življenje v San Franciscu. Tudi tam so ji prav prišle športne veščine, saj se je s svojimi plezalskimi izkušnjami lotila pleskanja fasad hiš v soseski, na tak način pa si je zaslužila del denarja za nadaljevanja študija psihologije v ZDA. Na plezalnih vrveh z mačkom v roki za pleskanje je bila prava atrakcija.
Študij je Alenka Vreček nadaljevala na univerzi v Renu, v Nevadi, kjer se je tudi zaljubila in se prvič poročila. Za življenje ob jezeru Tahoe, največjem alpskem jezeru v Severni Ameriki, kjer si je sogovornica ustvarila tudi družino, pravi, »da je sproščeno in športno. Tu se vse vrti okoli športa in turizma, prebivalci pa smo med seboj precej povezani.« Kot še opaža, pa se je v zadnjem dobrem letu vse več ljudi iz velikih ameriških mest preselilo tja ali v druga manjša urbana okolja. Trend, ki je bil opazen že prej, je pandemija le pospešila. »Ker je vse več služb, v katerih je zaradi interneta mogoče delati od koder koli, se ljudje iz velikih mest selijo v manjša ali na podeželje, kjer je ritem veliko bolj umirjen. Mlajše generacije se vse bolj zavedajo, kako nekakovostno je življenje, če si cele dneve stran od družine,« poudarja sogovornica.
Je pa življenje ob jezeru Tahoe, ki je predvsem za športne navdušence idilično, sicer zelo drago. Najemnine so visoke, pod 2000 dolarjev na mesec je skoraj nemogoče dobiti stanovanje za najem. »Lokalnemu prebivalstvu je veliko stanovanj in koč vzel Airbnb. Lastniki raje oddajajo turistom, ker tako več zaslužijo,« o problemu, s katerim se je v časih množičnega turizma pred koronaobdobjem soočal ves svet, pripoveduje Alenka Vreček. »Cene najema ali nakupa nepremičnin so se v zadnjih letih tako povišale, da si moji otroci, pa so izobraženi in imajo dobre službe, življenja tam ne morejo več privoščiti.« Izobrazba je še ena od dragih plati življenja v Ameriki. »Letnik Matejinega študija na zasebni šoli je bil recimo 60.000 dolarjev na leto, za Tilnovo šolo sem šele pred enim letom končala plačevanje posojila, Jana pa bo za svoj magisterij iz logopedije odplačevala še leta,« pripoveduje Vrečkova. Za kritje šolnine sicer obstajajo različne štipendije in druge vrste denarne pomoči, a vendar je plačljivo izobraževanje za velik del prebivalstva hudo breme.
Ena težka preizkušnja za drugo
Ko so otroci odrasli, že študirali in počasi začeli odhajati od doma, se je Alenka Vreček začela pripravljati na naslednjo stopnjo življenja. Veselila se je tega, kar jo je čakalo, a nato je udarilo. Ena težka preizkušnja za drugo. Najbolj travmatičen dogodek je bila huda prometna nesreča, ki jo je leta 2012 doživela hčerka Mateja, ko se je med magistrskih študijem vračala domov. »Na srečo je preživela. To je bilo najtežje obdobje v mojem življenju. Kako težko je gledati svojega otroka, ko trpi. K sreči ima Mateja takšno voljo do življenja, da je prišla k sebi, kar je pravi čudež,« pripoveduje sogovornica. Nekaj let za tem, ko si je Mateja opomogla, si je Alenka Vreček med smučanjem poškodovala koleno, pretrgala si je vezi. Smučanje je bilo zanjo od nekdaj pomemben del vsakdana, trenirala je smučarske trenerje, poleg tega pa je na smučkah veliko časa preživela tudi s svojimi otroki. Želela jim je privzgojiti veselje do športa, »kot enega od vodil, s katerimi lahko gredo na zdrav način skozi življenje«. Kar ji je tudi uspelo.
Vendar pa sama ne more več smučati, saj so ji med operacijo kolena poškodovali glavni živec in ima zato težave z nogo še danes. Ko je po operaciji okrevala v Mehiki, kjer imajo počitniško hišo, je na dojki zatipala bulo. »Izkazalo se je, da je rak, tako da sem hkrati, ko sem imela ogromno težav z nogo, dolgo namreč nisem mogla hoditi, bila še na kemoterapijah. Povrhu vsega so mi na rutinski kolonoskopiji odkrili še polipe na črevesju.« Skoraj so jo že operirali, vendar je šla še po drugo zdravniško mnenje, na podlagi tega pa se nato ni odločila za poseg. »Šport je bil od nekdaj velik del mojega življenja, zato si nisem mogla predstavljati, kako bi brez tega živela, po operaciji pa bi se mu morala odpovedati.« Pol leta zatem so njenemu možu diagnosticirali parkinsonovo bolezen.
Po težkih dveh letih sta se z možem odločila, da zimo preživita v mehiški hiši, da malce prideta k sebi. Tam se je Alenka Vreček, to je bilo pred tremi leti, spomnila, kako si je ob ločitvi leta 2002 v knjigo Rumijeve poezije, ki jo vedno nosi s seboj, zapisala, da bi nekoč rada prekolesarila pot med svojim ameriškim in mehiškim domom. »Vsakič, ko sem zagledala zapisane besede, sem si rekla, da je to nemogoče. Otroci so bili majhni in imela sem še kup drugih obveznosti. Nato je prišel čas, ko sem začutila, da lahko grem. Vse, kar se mi je dogajalo, mi je dalo dovoljenje, da lahko to izpeljem. Nisem več želela samo sanjati, temveč to življenjsko željo uresničiti. Otroci so bili dovolj stari, mož pa v takšnem stanju, da je lahko skrbel zase.« Jasno ji je bilo, da to lahko izpelje le zdaj ali nikoli. Odpravila se je na pot, dolgo štiri tisoč kilometrov, za kar je potrebovala dva dni manj kot dva meseca. »Bil je precejšen podvig. Moje telo je bilo od vsega skupaj izmučeno. Na pot sem se podala, ker sem želela priti tudi nazaj v formo, vendar je v tem treba najti ravnovesje, da si ne škodiš.« Kolesarjenje, na katerem je bila večino časa sama, pa je bilo zanjo pomembno tudi v psihološkem smislu. »Imela sem čas, da sem lahko iz sebe stvari čistila fizično in emocionalno. Bilo je katarzično, nazaj sem dobila življenjsko energijo. Notranje sem bila prej popolnoma izčrpana.« Na kolesarski poti je veliko premišljevala, si pisala, povezovala svoje življenjske izkušnje. »Cilj celega procesa je bil zopet najti smisel življenja.« O svojem kolesarjenju in vsem, kar se ji je zgodilo, pa je napisala knjigo, ki bo izšla čez dve leti. Kot pravi sogovornica, ta ne govori »o meni, temveč o življenju, v katerem gremo vsi skozi različno težke stvari. Knjiga je spodbuda, da gremo naprej, predvsem pa prinaša sporočilo, da si moramo za zdravljenje vzeti čas, na kakršen koli način.« Sama si je na svoji kolesarski poti, ko ji je bilo težko, veliko pela tudi Kekčevo pesem. »Ta melodija ima neki žar, ne nazadnje spremlja že toliko generacij. Pela sem jo svojim otrokom, ko smo bili veseli, pozna jo tudi že vnukinja.«
