Pa bi človek še prenesel krajši čas takšnega surogatovstva – vse za zdravje – če ne bi zdaj vse skupaj postajalo že smešno. Terase polne, pa ne le sedečih, vrste za prosti stol, v trgovinah, vsaj nekaterih, brez pravih varovalnih ukrepov, gledališča pa… oja, lahko se odpro, vendar s takim dovoljenim številom obiskovalcev, da se jim seveda ne splača. In hirajo in čakajo še naprej. So ob upoštevanju vseh zaščitnih ukrepov res takšna strašljiva legla mogočih okužb? Zagotovo ne. In zdaj zares ni več jasno, komu je tako malo mar za ta del našega življenja. Strokovnim odločevalcem, torej medicinski stroki, politikom ali obojim? Če bi nekdo izmed njih jasno in glasno povzdignil glas in vsem navzočim razložil, da brez gospodarstva res ne moremo preživeti, da pa bomo brez kulture tudi nekako odmrli in lahko zgolj le še životarili, in se zavzel za to plat našega življenja, bi se zagotovo kaj spremenilo. Na hitro. Pa pustimo medicince, oni so pač doma predvsem na svojem terenu, kaj pa ministrstvo za kulturo? Menda ga imamo. Zakaj se ne postavi po robu tej nekulturni atmosferi?
Skratka – vrnite nam kulturne prireditve, spustite nas spet v kino, na koncerte, v gledališča. Naj se pogrejemo še s čim, ne le s kavico na končno odprtih terasah.
Jelka J. Makoter, Dobrova