Lucija Stepančič, nominiranka za Cankarjevo nagrado: Morali bi bolj zaupati dolgčasu
Lucija Stepančič je enako spretna pri pisanju kratke proze in romanov. Če sta se kratkoprozni zbirki Prasec pa tak (2008) in Tramvajkomanda (2016) znašli med nominiranci za fabulo oziroma nagrado novo mesto, ji je nominacijo za kresnika prinesel romaneskni prvenec V četrtek ob šestih (2011). Zadnji roman Naj me kdo zbudi je zdaj nominiran za Cankarjevo nagrado in kritiško sito. Glede na to, da je obenem avtorica mnogih slikanic in stripov, je pravo vprašanje, kdaj najde čas za službo. Po poklicu je namreč restavratorka, ki kot eno največjih prednosti svojega dela izpostavlja – dolgčas.
»Sijajne Firence so v času baroka zamrle, v prostor se je naselila zelo čudna energija, tistim poznim medičejskim potomcem se je že precej trgalo, pa tudi njihovim versko blaznim pratetam… To je pravo ozadje za moje pisanje,« pravi Lucija Stepančič. (Foto: Luka Cjuha)
Roman je nastal po predlogi, po kratki zgodbi Tanje Mastnak. Sta razmišljali, da bi morda pisali skupaj?