Pri angleški literaturi / so mi povedali / Kafka je bil dober / ker je ustvaril / najboljše nočne more – / Mislim, da bi morala / poiskati tega profesorja / & ga vprašati zakaj / nismo študirali / policije iz San Francisca je v eni svojih pesmi zapisala Pat Parker (1944–1989). Bila je afroameriška lezbično-feministična pesnica in aktivistka, angažirana tudi v gibanju za državljanske pravice. »Pisati je začela v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, v katerih je začela civilna družba svoje zahteve postavljati na vseh frontah,« poudarja prevajalka Nataša Velikonja, ki je z Nino Dragičević pripravila izbor njenih pesmi za slovensko izdajo.
Poezija na odru
Pat Parker postavlja v ospredje boj za pravice temnopoltih, pojasnjuje prevajalka: »Uporabljala je pridevnik črnski (black, op. a.), česar se držim tudi v prevodu.« Pionirsko pa je ob tem pomagala graditi predvsem nastajajoče lezbično-feministično gibanje, ki je takrat – nemara pa še danes – raslo tudi s pomočjo kulture in literature. »Pionirka je navsezadnje tudi v odrskem, performativnem podajanju lezbičnih vsebin skozi literaturo,« dodaja sogovornica.
Ta avtobiografska poezija se ne izogiba upovedovanju družinskega nasilja ali sistemske represije, a jima avtorica sopostavlja verze, polne lezbičnega vsakdana, intime in celo erotike, pa tudi bolezni; umrla je zaradi raka dojk. »Že s svojo družbeno pozicijo stoji na presečišču vseh možnih represij takratnega – in univerzalnega – časa. Naj govori o odraščanju, homofobiji, seksizmu ali rasizmu je na neki način intersekcijska. Ključna vrednota njene poezije je ravno to, kako se represija na enem področju prepleta z represijo na drugem,« pripoveduje o avtorici, ki se je tolikokrat znašla na belski zabavi, kjer je sicer lahko bila lezbijka, ne pa tudi temnopolta, ali na pesniškem večeru temnopoltih avtorjev, kjer je bila polovica nastopajočih antihomoseksualcev. »Tistega dne, ko bodo vsi moji različni deli lahko prišli z menoj, bomo imeli to, čemur bi rekla revolucija,« je zapisala Pat Parker.
Zgodovinski spomin izginja
Njeni pesniški zapisi so neposredni in nedvoumni, besed ne ovija v metafore. »Deloma gre za tradicijo pesništva govorjene besede (spoken word, op. a.). Piše v prostem verzu, a je zelo pozorna na ritem in postavitev besed. Z verznimi prelomi, s svojstveno slovnico skuša predvsem poudariti vsebino,« razlaga prevajalka. Ob slovenski tradiciji kontemplativne, intimistične poezije ji je bil prav prevod tovrstnega bralskega nagovora, morda celo mobilizacije največji izziv.
Ker gre za pesmi, ki so bolj kot lirski izlivi očrt družbenih dogajanj, jih je prevajalka opremila z opombami. »Zgodovinski spomin počasi izginja in ga je vredno vedno znova obnavljati,« je prepričana. Ne nazadnje ostaja ta poezija še desetletja po nastanku zelo aktualna: »Družbeni problemi, o katerih je pisala takrat, so danes še vedno zelo prisotni. Ne samo to, tudi metode nasilja ostajajo enake, denimo sadizem umorov Afroameričanov je domala enak.« ZDA je pred enim letom pretresla smrt Georgea Floyda, ki je umrl pod nogo policijskega rasista, opozarja v spremni besedi Nina Dragičević. Pred skoraj petimi desetletji je Pat Parker belske ženske v eni od pesmi spomnila: SESTRA! tvoja stopala so manjša, / a še vedno na mojem vratu.
