Zavračam sicer pavšalno oceno o univerzi in akademski sferi kot slonokoščenem stolpu kar na splošno, saj so velike razlike med študijskimi področji oziroma fakultetami. V marsičem pa se vendarle še ohranja ločenost univerze v odnosu do potreb in možnosti v različnih vsakdanjih življenjskih okoljih. Nemški sociolog Peter Finke kritično opozarja, da gre nasploh za podcenjevanje izkustvenega znanja. Delovanje na univerzi je dostikrat zamejeno le na ozke pedagoške smotre, četudi bi številne diplomske, magistrske in doktorske naloge lahko v obojestransko korist navezovali na okolja, iz katerih prihajajo študentje. Po eni strani pa gre za odsotnost z vidika usmerjanja na ravni univerz, saj bi lahko vplivali na mentorje pri izbiri tem nalog. Hkrati pa pogrešam intelektualno zavzetost študentov in njihovih klubov, ki bi lahko veliko prispevali s tem, da bi vsebino študija povezovali z razvojno problematiko domačega okolja. Delo
Nepreslišano: Dr. Zdravko Mlinar, sociolog, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani
Svojo kritiko »zabubljenosti« (inbreeding) sem opiral na konkretna dejstva, na primer, da je na eni od fakultet ljubljanske univerze, ki je zaposlovala okrog sto pedagoških in raziskovalnih delavcev, deloval le eden, ki ni diplomiral na tej univerzi, ampak v Beogradu. Ideološka izključenost je terjala »boj proti tujim vplivom«. V enem od svojih intervjujev sem to ironiziral z naslovom: »Če bi v Celovcu deloval Einstein, ga ne bi povabili v Ljubljano.« Ljubljanski rektorji pa so se podredili vsiljenemu državnemu modelu povezovanja s svetom v smislu Beograd – Moskva, Zagreb – Leningrad, Ljubljana – Minsk.
