Razstava Dvojni polovični čas je pripeljala v galerijo Vžigalica fotografijo, ki je sicer bolj domača v sestrski Jakopičevi galeriji. Ni naključje, da je v času tamkajšnje velike razstave o slovenski reportažni fotografiji tudi tu v fokusu gradivo iz fotografskega arhiva, in sicer iz arhiva Minerva. Ta je nastal iz dveh časopisov v romunskem večkulturnem Cluju – romunskega Faclia (Bakla) in madžarskega Igazság (Resnica). Ukinjena sta bila leta 1990, njun tri desetletja star arhiv pa je postal po romunski revoluciji in strmoglavljenju Ceauşescuja »odvečen«. »Nekdanji urednik Tibori Szabó Zoltán ga je rešil uničenja,« pojasnjuje kustos Jani Pirnat.
Obujajo kolektivizem
Ko je arhivski fond leta 2013 odkril še umetnik Dénes Miklósi, je k sodelovanju pri digitalizaciji povabil še vrsto drugih ustvarjalcev. Skupaj so vzpostavili primer dobre prakse, kako sodobnost po eni strani črpa iz arhiva, po drugi pa pomaga pri zgodovinjenju določenega fenomena. »Cluj je znan po industriji, in tudi na teh fotografijah gre za celo generacijo mladih ljudi, ki je med vojno porušene tovarne znova postavljala na noge, podobno kot je bila to praksa v delavski Jugoslaviji. Delavci so v intervjujih poudarjali, da se tovarna zares vzpostavi šele po dveh, treh desetletjih, te tovarne pa so po revoluciji z vsemi nastavljenimi direktorji propadle v petih letih, stroje so razprodali za drobiž,« pripoveduje o žalostni tranzicijski zgodbi.
Da arhiva delavskih fotografij ne bi dojemali kot propagandnega materiala za Ceauşescujev režim, so umetniki fotografsko gradivo opremili z izkušnjami nekdanjih tovarniških uslužbencev. »Na prvi pogled so fotografije videti socrealistične. A kolektivizem se je po devetdesetih spremenil v individualizem, zato ga zdaj ljudje obujajo s srečanji, kjer delijo svoje zgodbe. Tam so jih obiskali umetniki.« Če je bilo namreč v preteklosti nadvse negotovo ravno delo tovarniških delavcev, je danes v stiski predvsem sodobni prekariat, komentira kustos še pomenljiv naslov razstave. »Sodelujoči umetniki so imeli nekakšen dvojni polovični delovni čas. Dopoldne so denimo poučevali v šolah, popoldne so se ukvarjali z arhivom, ustvarjali…«
Nekoč je bil red
Dénes Miklósi tako na ogled ponuja fotografije, ki so jih delavci prekrili s svojimi spomini, nanje so namreč napisali komentarje o vsebini. »Nekoč je bil RED. Spodletelo nam je zaradi tega REDA,« je denimo zapisal delavec tovarne Clujana Lásló Kálmán. Cornel Rus, ki je bil več desetletij inženir v tovarni keramike Iris, pa razstavlja tehnične risbe strojev, ki so jih nekdanji lastniki tovarne prodali za staro železo. Ogledati si je mogoče tudi videoreportažo Tiborja Schneiderja, na kateri umetniki nekdanje delavce tovarne Unirea vabijo, da se pridružijo arhiviranju za Minervo, pa dokumentarni film Istvána Fischerja o nastanku tovarne strojev v Cluju. »Leta 1971 je te portrete delavcev – eni imajo izrazito režimske, drugi bolj iskrene, kritične izjave – predvajal madžarski program romunske televizije,« primakne kustos. Claudiu Cobilanschi ponuja na svoji videosteni novo interpretacijo starih, črno-belih reportaž o romunskem vsakdanjiku.
Iulia Toma je izdelala monokromatski tekstilni kolaž delavca za strojem, ki je videti kot negativ fotografije. »Sicer pa arhiv ponuja tudi nekaj fotografij zabav delovnih kolektivov s prazničnimi zastavicami. V spomin na propadlega kolektivnega duha pa po galeriji visijo črne zastavice Iulie Toma in spominjajo na distopičen after party, žalovanje za nekim preteklim časom,« dodaja Pirnat.
Video Szilárda Miklósa in skladatelja Csanáda Kedvesa ponuja umetniško refleksijo centralizirane ekonomije, še bolj eksperimentalno, z zvočno instalacijo pa je k temi pristopil Bálint Bolcsó. Predstavitev Razvana Antona izstopa izstopa z večkrat ponovljenim motivom shoda delavcev in politikov, po tehnični plati pa raziskuje prehod medija fotografije v medij risbe.
