Moderna galerija je leta 2016 od dediča fotografa Božidarja Dolenca (1950–2008) prejela njegovo celotno fotografsko gradivo, kar je bilo, pojasnjuje kustosinja galerije Lara Štrumej, čudovito darilo in hkrati velik izziv za kustosa; iz tega gradiva je nastala ta prva velika, pregledna razstava Avtografija, zagonetnost, uporništvo: fotografija Božidarja Dolenca (1950–2008), ki jo je Štrumejevi pomagal snovati Rok Vevar. Fotografije, negativi, kontaktne kopije in diapozitivi v zapuščini so bili sicer skrbno urejeni po škatlah in tudi datirani po letih, a le od konca 70. let naprej: »Kar je posnel prej, pa ni datiral, prizori niso niti poimenovani, tako da se še lovimo. Dedič jih je nekaj identificiral, kaj več pa za zdaj ne vemo. Gre za tisoče in tisoče posnetkov, ki jih skušamo kronološko razvrstiti.«
V najbolj zgodnjih poskusih je na primer slikal zelo veliko dedkov mrazov in otrok, otroci pa so mu bili motiv tudi kasneje.
Dolenčevo najbolj intenzivno obdobje je bilo od konca 70. do konca 80. let, torej čas ljubljanske alternative, ko je bil, kot se ga mnogi spominjamo, dejansko nenehna tiha, distancirana navzočnost na vseh tedanjih umetniških in družbenih/družabnih dogodkih. »To alternativno okolje ga je hkrati privlačilo in utrujalo, kot je zaupal Primožu Kolenku, ki postavil njegovo prvo večjo samostojno razstavo leta 1993. Asketu, kakršen je bil, mu je bilo naporno prenašati ves tisti dim in temo, a je bil za dobro fotko pripravljen narediti vse,« pravi kustosinja. Dolenc je občudoval ameriško fotografijo Roberta Franka, Leeja Friedlanderja, Williama Kleina, tvorce novega dokumentarnega sloga v 60. letih: »S snapshoti, s kot rezilo ostro neposrednostjo, so upodabljali ljudi na ulicah in tedanjo subkulturo. Ljubljanska alternativa pa je bila njegova priložnost.«
Skriti vzporedni svetovi
A razstava prinaša še druge, paralelne, a skrite svetove. »V okviru celotnega opusa je v tem segmentu videti, da uteleša dve glavni upodobitveni strategiji nadrealizma: ena je prepričanje, da ni nič bolj fantastičnega od materialne in socialne stvarnosti, na primer ulični prizori, bolšjak, na drugi strani pa še posebno pri avtoportretih uporablja tudi postopke in tehnike nadrealistov za evokacijo sveta sanj, spominov, fantazij: dolga ekspozicija, montaža dveh posnetkov, uporaba zrcala, inscenacija.«
Pri izbiri fotografij za svoje razstave je bil avtor silno kritičen, zato se je to vprašanje seveda zastavilo tudi kustosinji: »Bi se z mojim izborom strinjal, še posebej glede tistih del, ki jih sam sploh ni razvil, del, kjer izstopajo skrajno nenavadno kadriranje, kompozicije portretov in premišljeni izrezi? Vsekakor se Dolenc kaže kot eden najpomembnejših fotografov druge polovice 20. stoletja, na neki način me po ekspresiji in strasti upodabljanja spominja na Stojana Kerblerja.«
