Količina oblačil, ki jih v enem letu kupi povprečen prebivalec EU, se je v zadnjih desetletjih zvišala za 40 odstotkov, ugotavljajo v evropski agenciji za okolje. K temu je prispeval strm padec cen oblačil, kar je skrajšalo njihovo življenjsko dobo. Potrošniki tako kupujemo več oblačil, ki so pogosto slabše kakovosti, obenem pa jih prej zavržemo. Svetovna tekstilna industrija je danes odgovorna za 92 milijonov ton tekstilnih odpadkov, kar pomeni, da vsako sekundo v odlagališčih ali sežigalnicah pristane en tovornjak zavrženega tekstila.
Izvažamo boljša, uvažamo slabša oblačila
Kolikšen je pri tem prispevek slovenskih prebivalcev? Raziskava, ki so jo v okviru projekta Obleka naredi človeka izvedli Ekologi brez meja, društvo Focus in Pravična trgovina 3MUHE, kaže, da je slovenski prebivalec leta 2019 v povprečju zavrgel 12,3 kilograma oblačil. S tem se glede na ocene evropske agencije za okolje uvrščamo nad evropsko povprečje, ki znaša 11 kilogramov zavrženih tekstilnih odpadkov na prebivalca. Sodelujoči v slovenski raziskavi so kot glavni razlog, da oblačilo zavržejo, navedli neuporabnost (na primer da so oblačila strgana ali drugače poškodovana). A razlog, da oblačila hitreje kot v preteklosti postanejo sprana, raztrgana ali se spremenijo, je prav v slabi kakovosti materialov oblačil iz trgovin s hitro modo, opozarjajo avtorji raziskave.
Trgovin s hitro modo je medtem v Sloveniji vse več, kar potrjuje tudi obseg uvoženih oblačil. Po podatkih državnega statističnega urada največ oblačil uvozimo iz Nemčije, Avstrije in Italije, od neevropskih pa neposredno največ iz Kitajske in Bangladeša. Povprečna cena na kilogram uvoženih oblačil je 25 evrov, izvoženih pa 45 evrov, kar kaže, da izvažamo kakovostne izdelke, uvažamo pa nizkokakovostne.
Kam izginjajo zabojniki?
Najučinkovitejši način zmanjševanja količine zavrženega tekstila je sicer podaljšanje življenjskega cikla oblačila. To je mogoče doseči na primer s ponovno uporabo in uporabo bolj kakovostnih oblačil. A raziskava slovenskih nevladnikov je pokazala, da se takšne prakse pri nas še niso dobro prijele. Delež prodaje rabljenih oblačil v primerjavi z nakupom novih v letu 2019 znaša le 0,62 odstotka. Še nižji je delež izposoje oblačil. »Raziskava je še eden v nizu pokazateljev, kako zelo smo Slovenci cenovno občutljivi. Naše nakupovalne navade so kratkoročne – raje večkrat na leto ali celo mesec posegamo po večji količini poceni oblačil, kar ima dolgoročne negativne posledice tako za naše okolje kot tudi denarnico,« je poudarila Katja Sreš iz društva Ekologi brez meja.
O slabi kakovosti oblačil, ki jih uporabljamo slovenski prebivalci, pričajo tudi rabljena oblačila, ki končajo v zabojnikih. Zbrana oblačila so, kot je opozorila Katja Sreš, pogosto tako slabe kakovosti, da jih je nemogoče ponovno uporabiti in lahko končajo le še na odlagališčih ali v sežigalnicah, kar pa za zbiralca predstavlja strošek. To potrjuje tudi Jure Strah iz Zadruge Dobrota iz Dravograda, kjer so bili v zadnjih letih primorani svojo mrežo zabojnikov za oblačila zmanjšati za okoli sto. »Razlog je v tem, da so nekateri evropski zbirni centri zaradi slabe kakovosti oblačil povsem ustavili odkup rabljenih oblačil iz Slovenije,« je opozoril Strah.
Kakšne so rešitve? Strah je prepričan, da bi morali proizvajalce prisiliti, da v ceno oblačil vračunajo tudi strošek njihove razgradnje. Več predlogov za ukrepanje so v svojo raziskavo vključili tudi nevladniki. Slovenske odločevalce med drugim pozivajo, naj zagotovijo ločeno zbiranje tekstilnih odpadkov po vsej Sloveniji. Na ravni EU bo sicer ločeno zbiranje tekstilnih odpadkov postalo obvezno šele leta 2025.
