»Dostop do kulturnih dobrin je ključna državljanska pravica, ki pa je ne zagotavljamo samo z odpravljanjem fizičnih ovir, temveč najprej in predvsem z vključevanjem občinstva v gledališke dejavnosti,« je okroglo mizo o razvoju občinstev na posvetu Pismenost za gledališče začela moderatorka Mojca Redjko. Uvodoma je izpostavila, kako pomembno je ustvarjanje z občinstvom, ne le ustvarjanje za občinstvo. Predvsem za mlado, odraščajočo publiko, ki je na prehodu – predstave zanje praviloma izbirajo starši ali mentorji, poleg tega prihajajo v stik z gledališčem največkrat organizirano, prek šol. Kako torej okrepiti odnos med gledališčem in mladimi tudi onkraj tega?
Razvoj v kritične gledalce
Zavod Bunker je denimo vzpostavil Klub mladih selektoric, v sklopu katerega so si predvsem srednješolke ogledale predstave in jih pod mentorskim vodstvom komentirale, nato pa med njimi izbrale tiste, ki so oziroma bodo gostovale na festivalu Drugajanje na II. gimnaziji Maribor. Poglobljeno se je tega v Mali šoli kritike lotila tudi Zala Dobovšek, ki pod okriljem Lutkovnega gledališča Ljubljana mentorira pretežno študente – ogledajo si čim več različnih gledaliških žanrov, skozi analizo prestav pa vstopajo tudi v različne zgodovinske in teoretske koncepte. »Tako gojimo mlado kritiško pisavo, ljudi pa hkrati spomnimo, da je lutkovno gledališče enakovredno preostalim gledališkim formam,« je dodala.
V SNG Drama Ljubljana k mladim ne pristopajo zgolj v obliki skupinskega ogleda predstav. Nekoliko bolj individualen pristop med drugim gojijo s klubom Hamlet, katerega cilj je prek pogovora o predstavah opolnomočiti mlade, da se razvijejo v kritične gledalce, pa tudi z natečajem Najst, ki je namenjen mladim dramatikom; ti se s pomočjo Draminih zaposlenih najprej učijo gledališkega jezika. V Kud Moment so tribuno, javni prostor za debato o repertoarjih slovenskih gledališč, ustvarili s projektom Abonma. Na eni strani se kritično lotevajo dekonstrukcije in nato rekonstrukcije aktualnih predstav, še posebno atraktivna pa je njihova zamisel športno-umetniškega komentiranja predstav. »Ob posnetkih produkcij ima komentator možnost obravnavati koncept, mizansceno, ritem, tako kot je navada ob športnih prenosih, je to priložnost za življenjepise igralcev, trače…« je pojasnila Nika Bezeljak.
Če se v Gleju problematike lotevajo predvsem z vzgojo pedagoških delavcev – v sklopu Tovariškega abonmaja si lahko ogledajo vrsto heterogenih scenskih uprizoritev, nato pa se o njih pogovarjajo z ustvarjalci, poslušajo predavanja – pripravljajo v Mestu žensk predstavo Glavni odmor. S srednješolci iz vse Slovenije delajo pri produkciji o prikritem kurikulumu, torej o vsem, česar se mladi v šoli naučijo, pa v učbenikih ni zapisano; ogledati si jo bo mogoče na oktobrskem festivalu.
Poklic kot vsak drug
Profesorica slovenščine Blanka Gombač iz OŠ Ivana Cankarja Trbovlje je v vlogi komentatorke ob vseh navdušujočih praksah opozorila, da so mladim pretežno na voljo le v Ljubljani, medtem ko večini preostaneta šolski gledališki klub in angažirani pedagoški delavci. »Čeprav smo iz Trbovelj, vztrajam, da gre vsak razred vsako leto na vsaj eno predstavo, in to v gledališče, ne da si jo ogleda v šolski telovadnici, nato pa se na vlaku na poti nazaj z učenci pogovorim o videnem,« je povedala. Pri izbiri predstav ji je v pomoč platforma kakovostnih gledaliških predstav za otroke in mladino Zlata paličica.
Mladi aktivni gledalec Aljaž Primožič iz okolice Celja, ki vidi v predstavah na internetu še veliko potenciala, je med drugim opazil, da se nad gledališčem navdušujejo predvsem odraščajoči, ki bi bili radi igralci. »Želel bi si, da bi različni projekti spodbujali razumevanje gledališča kot celote, ne le razvijanja individualnega talenta,« je izpostavil. Tudi učiteljica Blanka Gombač se je strinjala, da na mlade pogovor z igralci močno učinkuje: »Večkrat se je izkazalo, kako pomembno je, da jim skozi skupne vaje pokažejo, da je tudi igralstvo čisto običajen poklic.«
