»Ko želimo razmišljati o stanju današnje družbe, ne smemo pozabiti na strah pred drugim, drugačnim in neznanim, ki v njej sproža številne posledice,« ugotavlja ravnatelj SNG Drama Ljubljana Igor Samobor pred petkovo premiero drame Škorpijon na odru Male drame. »In te posledice so na različne načine vpletene v tkivo te igre, ki seveda ne ponuja odgovorov, sproža pa vprašanja ter zahteva premislek.«
Leta 1998 objavljena drama, ki tematizira ksenofobijo in sovražnost do neznanega, se dogaja na jugu Francije v 90. letih prejšnjega stoletja. Tu se na videz čisto običajno družinsko kosilo dveh sveže upokojenih zakoncev (Saša Pavček in Bojan Emeršič) ter njune odrasle hčerke na obisku (Iva Babić) postopno razkrije kot poligon dvojne morale, zoženih pogledov na svet in nadutosti, zakritih s prevleko »normalnosti«, ki dokončno odpade ob prihodu tujca (Saša Tabaković).
Podpihovanje strahov
»To igro sem napisala pred več kot dvajsetimi leti, žal pa mislim, da je še vedno aktualna,« priznava avtorica Véronique Olmi, znana predvsem kot pisateljica, katere dela so prevedena v več kot dvajset jezikov – pri nas lahko beremo njen večkrat nagrajeni biografski roman Bakhita o sužnji, ki postane redovnica in svetnica –, sicer pa je tudi igralka in dramatičarka. »Zdi se mi celo, da Škorpijon danes deluje kot povsem sodobna gledališka igra, pa ne le v Franciji – v vseh družbah, ki so se znašle v krizi zaradi pandemije, je namreč mogoče opaziti, da se je v ljudeh spet prebudil strah. In to tisti prvinski, pradavni strah pred drugačnim. Zadnje leto smo priča velikim finančnim in psihološkim stiskam, ki jih s svojim načinom komunikacije še dodatno spodbujajo mediji ter politika; vsi ti strahovi so voda na mlin skrajni desnici.«
Zelo pomembno je, da smo sposobni soočati različna mnenja ter jim prisluhniti onkraj preprostih stališč, omejenih na »za« ali »proti«, dodaja. »Živimo v času, ko so besede strupene, sovražni govor pa uničuje družbo, kot jo poznamo. Podobno kot škorpijon, ki piči samega sebe, če ugotovi, da ne zmore napasti nasprotnika.« Kot pojasnjuje, je prav zato napisala besedilo z večplastnimi liki. »To ni igra o dobrih in slabih, temveč o strahovih, neizrečenih čustvih, težavnosti komunikacije.«
Zagatni odnos do drugega
Kot pripominja prevajalec Primož Vitez, je drama nastala v času, ko so se začele v Franciji izrazito čutiti populistične težnje v družbi in politiki, ki so se med drugim kazale tudi v vzponu Nacionalne fronte ter naraščajoči sovražnosti do priseljencev, še posebno tistih iz afriških držav. »V tem pogledu gre za svojevrstno kritiko populizma, ki pa širše spregovori tudi o tem, kako lahko strah, ki se naseli v neko družbo, spremeni tako javno kot intimno vzdušje.« Ksenofobija kot osrednja tema predstave je bila tudi v središču premislekov skozi proces njenega nastajanja, pristavlja režiserka Nina Šorak. »Precej smo se recimo ukvarjali s tem, kako tako stanje duha razpreti in ustrezno predstaviti na odru.«
Čeprav je v igro močno vpisana politična stvarnost francoske družbe v 90. letih, lahko zelo dobro opiše tudi našo sedanjost, sklene dramaturg predstave Rok Andres. »V tem smislu nam lahko ponudi neki temeljni premislek o civilizacijskih vrednotah naše družbe, a tudi našega odnosa do drugega.« Scenografijo je zasnoval Branko Hojnik, kostumografijo Tina Pavlović, avtor glasbe je Laren Polič Zdravič, avtorica videa pa Vesna Krebs.
