Težki časi iz ljudi potegnejo najboljše. A tudi najslabše. Koristoljubje, nadzor, duševne težave. Medtem ko zadnje čase mediji o vsaki krvavi zgodbi poročamo na dolgo in široko, nekoč ni bilo čisto tako. Vendarle pa so tudi v časih Jugoslavije najhujši od najhujših dobili svoj prostor tako v časopisih kot v zavesti ljudi, ki so jih s svojimi okrutnimi dejanji strašili, dokler jih niso ujeli. Med največjimi pošastmi od Vardarja pa do Triglava se je znašlo tudi ime, ki ga še kako dobro poznamo. Metod Trobec. Nanj smo se spomnili konec februarja letos, ko so v stari lončeni peči v stanovanju enega od novomeških blokov odkrili človeške kosti. Prav v peč je namreč Trobec odvrgel najmanj pet svojih razkosanih žrtev, kose je nato zažgal. Težave je imel že od mladosti, bil je skoraj več v zaporu kot na svobodi. Sam je pravil, da od terapije elektrošokov, ki jih je dobil med eno od zapornih kazni, ni bil več enak. Prva žrtev je bila Vida Markovčić leta 1976, sledile so najmanj štiri. Vseh se je lotil na enak način. »Ko sem doživel vrhunec, sem jo začel grabiti za vrat, jo udarjati. Od vznemirjenja sem izgubil zavest. Ko sem prišel k sebi, je bila krvava in mrtva,« je opisal svoj modus operandi. Leta 1980 so ga obsodili na smrtno kazen, kasneje pa mu jo znižali v 20 let zapora. Leta 2006 si je sodil sam.

Zastrupila kar 150 ljudi?

Visoko na seznamu najokrutnejših morilcev se je uvrstila Ana Pistova, znana tudi kot Baba Anujka in čarovnica iz Vladimirovca, kamor se je z družino iz rodne Romunije preselila konec 19. stoletja. Zdravilke in zeliščarice se še danes drži sloves prve in obenem najhujše serijske morilke v zgodovini tega območja. S svojimi čudežnimi napitki oziroma strupi, ki jih je prodajala nezadovoljnim ženam, naj bi namreč v skoraj pol stoletja v prerani grob spravila najmanj 150 ljudi, po nekaterih podatkih pa je z arzenikom ubila tudi svoje starše. Sodišče jo je pri njenih 92 letih obsodilo na petnajst let zapora. Po neuradnih informacijah naj bi leta 1941 pobegnila iz zapora in pri 104 letih umrla v domači vasi. S posebnim zadovoljstvom so o njej kot čarovnici in poosebljenju zla pisali tuji, zlasti angleško govoreči mediji, pri nas so bila poročila dokaj skopa.

Beograjski razparač

Sredi 20. stoletja je po Srbiji strašil Miodrag Stole Trifunović, srbski Jack Razparač, ki ga je delo skrivnostnega britanskega kolega izjemno navduševalo. Ženske se je naučil sovražiti od svojega očeta, saj je ta domov vozil različne priležnice, ki so ga spolno zadovoljevale, medtem pa mu je njegova soproga in Miodragova mama morala peti njegove najljubše pesmi. Ta je tako že od otroštva sanjal, kako posiljuje in mori prostitutke. Pri petnajstih je posiljeval prvič, in sicer tri leta mlajše dekle, leta 1948 je prvič moril, sledilo naj bi od trinajst do 60 umorov. Najzloglasnejši človek, ki je hodil po beograjskih ulicah, je nekaterim žrtvam citiral poezijo, umoril pa je tudi svojo svakinjo. Drugače od izvirnega Razparača so Miodraga ulovili, ko je začel pobijati moške, pajdaše pri ropih. Tudi on si je v zaporu sodil sam, in to na grozovit način. Iz postelje je iztrgal železni palici, okoli ene je ovil del posteljnine, jo prižgal in si jo kot baklo zatlačil v usta. Z drugo si je prebodel srce.

Pobijal mlade turiste

Eden najbrutalnejših serijskih morilcev, povezanih z Jugoslavijo, je bil Ivan Milat, sicer Avstralec hrvaškega rodu, ki je med letoma 1989 in 1994 umoril najmanj sedem ljudi. Da bodo z njim težave, so vedeli že od otroštva, polnega udarcev in alkoholnih izpadov, in niso se motili. Njegova najljubša tarča so bili mladi turisti in avtoštoparji, ki jih je pred smrtjo še posilil, mučil, njihova telesa prebadal z nožem, nekaterim je odsekal glavo, drugim roko ali nogo. Policija je v lovu na morilca ponujala celo pol milijona dolarjev nagrade, zašila pa ga je ena od njegovih potencialnih žrtev, ki ji je uspelo pobegniti. Obsojen je bil na dosmrtni zapor, leta 2019 ga je pokopal rak.

Prijateljici iz trebuha ukradla otroka

Med najhujšimi zločinci nekdanje Jugoslavije omenjajo tudi Šefko Hodžić, ki si je s svojim grozovitim dejanjem prislužila naziv »pošastna ženska«. Še najstarejši prebivalci tega območja se ne spomnijo česa tako krvavega, tako nedoumljivega. Šefka je bila prava lepotica, najlepša v kraju, imela je polne ustnice, porcelanasto polt, črne lase. Imela je vse, kar bi si lahko poželela. Razen otroka. In ker ni mogla zanositi, je dojenčka dobila po drugi poti. S tremi streli je ubila prijateljico Alijo, ji razparala trebuh in iz njega ukradla novorojenčka. Truplo je skrila na njivo pod seno, z deklico, ki je kmalu zatem umrla, pa odšla domov. Svoje dejanje je Šefka dobro načrtovala, saj je hlinila nosečnost, zato sprva ni bila osumljenka, policijo pa je na pravo pot usmeril patolog. »Iščite žensko, ki ima otroka, a ga ni rodila,« jim je svetoval. Šefko so hitro našli, priznala je krajo otroka, ne pa tudi umora prijateljice. Nekaj mesecev zatem so jo spoznali za krivo, smrtno kazen s streljanjem pa so ji na novem sojenju znižali v 20 let zapora.

V Zagrebu je v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja strah in trepet predstavljal Antun Stanković, znan tudi kot zagrebški davitelj. Tudi on je imel težko otroštvo, večkrat kot hrano sta z mamo okusila težko roko nasilnega očeta. Na kriva pota se je zašel že pri štirinajstih letih, prvega od dveh umorov je zagrešil leta 1982. Da ga je spustila v stanovanje, se je žrtvi predstavil kot električar, kmalu zatem ji je razkril, da je kriminalec. Kasneje je priznal, da ga je davljenje navdalo z velikim zadovoljstvom. Kot drugo je umoril svojo teto, ki jo je s topim delom sekire udaril po glavi, jo zrušil na tla in jo zadavil. Svojih dejanj ni obžaloval.

Nekateri na seznam najhujših morilcev nekdanje Jugoslavije uvrščajo tudi Silva Pluta, ki je slovensko javnost pretresel s tremi umori in z nečloveškim izživljanjem nad zakoncema Ulčar na Jančah, pa tudi Hrvata Vinka Pintarića, ki je ubil pet ljudi, med drugim svojo ženo in soseda. Žrtev bi bilo manj, če mu ne bi vmes uspelo pobegniti iz zapora. Umrl je pod streli policije med akcijo, v kateri so ga skušali prijeti. Kandidatov za seznam najhujših morilcev tega območja je sicer manj kot denimo v ZDA ali Rusiji, a jih vendarle ni tako zelo malo, kot si morda mislimo.