Spletna izdaja revije Deadline Hollywood je pred dnevi poročala, da film Godzila proti Kongu (Godzilla vs. Kong) ne ruši le stolpnic, ampak tudi rekorde gledanosti pretočne platforme HBO Max. Da si je ta akcijski spektakel, v katerem gledamo, kako se digitalno šeškata 120-metrski kvazidinozaver in nekaj metrov nižja kvazigorila, v prvih petih dneh ogledalo kar 3,6 milijona ameriških gospodinjstev. Kar je menda največ, odkar je platforma maja lani uzrla luč sveta. Pred tem so Američani najbolj pridno gledali Čudežno žensko 1984, nedavno pa Snyderjevo verzijo superherojskega celovečerca Liga pravičnih. 2,2 milijona in 1,8 milijona ogledov. Najnovejša ekranizacija spopada superpošasti pa povrhu ruši tudi pandemične blagajniške zaslužke, saj je do danes v kinih po vsem svetu prislužila okroglih 300 milijonov dolarjev. In imela daleč najboljši otvoritveni vikend v času zdravstvene krize.
Impresivno, ni kaj. Kaj pa vsebina? Ponovimo. Godzila proti Kongu je četrti film iz tako imenovanega filmskega vesolja titanskih pošasti, medijske franšize, ki jo producirata Legendary Pictures in Warner Brothers. Gre za najaktualnejšo ameriško izvedbo priljubljenega japonskega žanra kaiju, kjer gledamo velikanske pošasti, ki niso srečne, če ob tem, ko se sesuvajo med sabo, ne porušijo še nekaj nebotičnikov. Ker so velike, ker so okorne, ker pač lahko in ker jim v resnici ni mar za občinski proračun. Najprej je minus v soseskah pridelovala samo Godzila (2014), tri leta kasneje je prišel Kong: Otok Lobanj (2017), nazadnje pa Godzila II: Kralj pošasti (2019). Samo vprašanje časa je bilo, kdaj bomo videli spopad obeh ikonskih velikanov, ki smo ga nazadnje videli daljnega leta 1962 v japonski akcijski avanturi King Kong proti Godzili.
A ta epski, težko pričakovani spopad kralja pošasti in kralja otoka lobanj je pač to, kar so ti filmi bili od nekdaj. Zgodba gigantskih vandalov, zgodba oceana in otoka. Iz prvega priplava razkačena Godzila, z drugega pa znanstveniki pripeljejo Konga. In ker sta objestneža sitna in velika, začne pokati. Ne marata se, zamera je slovenska, zamera se prenaša iz roda v rod – tako preprosto je. Globlje poante ali pojasnila, ki bi za silo povezalo hektično dogajanje, boste iskali zaman. Epski spopadi so tokrat zgolj še ena priložnost za prikaz računalniško generiranega cirkusantstva, dosegljivega z današnjo tehnologijo, umeščenega v franšizo, ki preverjeno prinaša dobičke. Ob podirajočih se stolpnicah in gigantskih klofutah ne manjka niti ceneni ameriški patriotizem, s prizori, v katerih po pošastih tolče vojni arzenal ameriškega letalstva in mornarice. Tega pa res nismo videli že neštetokrat!
Tale vizualni tobogan v režiji filmskega multipraktika Adama Wingarda je pač iz minute v minuto vse bolj eden tistih akcionerjev, polnih posebnih učinkov in pošastno praznih, ko govorimo o dejanski vsebini. Tipičen CGI-zvarek, dopolnjen z zvezdniškimi imeni, ki ne morejo rešiti slabih temeljev. Tokrat ta čast pripade Millie Bobby Brown, Alexandru Skarsgardu in Rebecci Hall. Ob 160-milijonskem proračunu je res težko pogoltniti zgodbo, ki deluje, kot bi jo nekdo spisal za pest kikirikijev in nekaj bučnih semen. Rezultat vsega naštetega zato ne more biti kaj več kot vizualni spektakel, ki cilja predvsem na mlajše občinstvo, ki jih tovrstna hiperprodukcija navadno najbolj fascinira. In ne – predvidljiv in bombastičen eskapizem sam po sebi ni problem. Nasprotno: v času, ko smo zafrustrirani in naveličani zdravstvene situacije, bi bilo zelo dobrodošlo gledati nekaj velikega, razkošnega in nezahtevnega. A tudi nekaj, kar v primežu dovršene tehnologije ni zgolj za oko privlačno sosledje besnenja in eksplozij.
