Maja Prinčič se je Vincencijevi družbi, mednarodni katoliški organizaciji, ki v Sloveniji deluje od leta 1876, pridružila leta 2005, ko je zaključevala študij socialne pedagogije. Prišla je, ker je potrebovala pomoč in oporo, nato pa je pot iz težav našla v prostovoljstvu. Društvo prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote, humanitarno organizacijo, so ustanovili leto kasneje. »Skupaj gradimo dom je naše vodilo, ki me je vedno nagovarjalo. Gradimo prostor, kjer skrbimo drug za drugega, se imamo radi in se spodbujamo,« pripoveduje. Lani so našteli kar 187 aktivnih prostovoljk in prostovoljcev.
Sprva so pomagali predvsem brezdomcem. »Naše glavno poslanstvo je odgovoriti na stiske ljudi. Ne gre za zmanjševanje nastale škode, pač pa vračanje dostojanstva. Ljudem pomagamo, da se postavijo na svoje noge. Ne damo jim tistega, kar si želijo ta hip, saj vemo, da bi s tem le zamašili neko luknjo in bi bile dolgoročne posledice še hujše.« Dnevni center za brezdomce, ki so ga v Ljubljani začeli ustvarjati sredi devetdesetih, deluje še danes. Pozimi, v času največje zdravstvene krize, so brezdomcem, ki so želeli delati skupaj z zaposlenimi, ponudili dom. Tako so ves čas zaprtja države bivali in ustvarjali skupaj. Skupnost prostovoljcev in zaposlenih, ki živi na Mirenskem Gradu, je namreč praktično samooskrbna.
Otrokom pomagajo tudi dopoldne
Kasneje so v Društvu prostovoljcev Vincencije zveze dobrote začeli razvijati pomoč za otroke, mladostnike in družine. Od leta 2009 v okviru Centra za družine Mirenski Grad, ki ga vodi Maja Prinčič, osnovnošolcem, pa tudi srednješolcem, nudijo tudi brezplačno učno pomoč. V času epidemije dnevno usklajujejo delo približno 15 prostovoljk in prostovoljcev ter 25 otrok. Posameznemu otroku pri učenju za šolo pomagajo dvakrat do štirikrat na teden. »Starši vpišejo otroke v program učne pomoči, ker so preobremenjeni. »Soseda mi je rekla, da ste pomagali njeni hčeri, prosim, pomagajte še moji,« slišimo pogosto. Stalno smo tudi v stiku s šolami, kjer starše spodbujajo, da se vključijo v program. Zelo intenzivno sodelujemo z učitelji, ki nam povedo, kakšne težave imajo otroci in kateri snovi naj se še posebej posvetimo,« razloži Maja Prinčič.
V času šole na daljavo otrokom pomagajo tudi v dopoldanskem času. Z dovoljenjem staršev vstopajo v njihove virtualne učilnice in jim pomagajo pri razumevanju šolske snovi. Največje težave imajo otroci priseljencev. »Zatakne se že pri jeziku. Nekateri otroci so se v program vpisali kar sami, ker njihovi starši sploh ne znajo slovensko. Le kako naj jim starši potem pomagajo pri učenju?! Ti otroci so zelo obremenjeni.« Pri reševanju osebnih stisk pomagajo tudi staršem. Pomagajo jim pisati prošnje za službo, organizirali so tudi tečaj slovenščine.
Med prostovoljci, ki pomagajo otrokom in mladostnikom pri učenju, so večinoma študentke in študenti iz študentskega doma Vincencij. Veliko se jim jih pridruži tudi zaradi oglasa, objavljenega v posredovalnici prostovoljskih del Slovenske filantropije, prostovoljstvo.org, ter objav na Facebooku. Maja Prinčič razloži, da prostovoljstvo ni tek na kratke proge, temveč premišljen in poglobljen proces, ki terja kar nekaj usklajevanja in načrtovanja. »Naše prostovoljke in prostovoljci pozorno spremljajo otroke in mladostnike, ki so vključeni v program učne pomoči. Z vsakim otrokom se najprej pogovorijo, ga spoznajo, pregledajo urnik in si zabeležijo, kaj se učijo v šoli. Prostovoljci to zapišejo v skupno tabelo, da bodo tudi drugi vedeli, kje in kako nadaljevati, saj se z enim otrokom pogosto uči več prostovoljcev.«
Posebno podporo zato v društvu nudijo tudi samim prostovoljcem. »Ves čas smo jim na razpolago, če ima otrok na primer tehnične težave, ali pa, če se noče učiti … Vsak petek popoldne, ko ne izvajamo učne pomoči, organiziramo dvourna usposabljanja, na katerih se pogovarjamo o problemih, ki se ponavljajo. Spodbujamo jih, da razmislijo tudi, kaj se dogaja v njihovih življenjih, in kako lahko otrokom pomagajo z lastnimi izkušnjami.«
Delo krepi in vrača dostojanstvo
Poleg osnovne učne pomoči, ki jo sofinancira Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, v Društvu prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote nudijo tudi pouk glasbe. Enkrat tedensko prostovoljci tako poučujejo osnove glasbene teorije, kitaro, flavto in klavir. »Učenje inštrumenta je nadstandardna dejavnost; izberejo jo tisti, ki si jo lahko privoščijo. Pa vendar je prispevek minimalen. Tistim, ki si glasbenega pouka kljub temu ne morejo privoščiti, pridemo naproti. Če imamo, damo,« pove Maja Prinčič.
V zadnjem času se na Društvo prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote tudi izven šolskega leta obrača vse več mladih. »Poleti na Mirenskem Gradu organiziramo tabore za otroke in mladino. 50 se nam jih je pridružilo lani! Vse poletje organiziramo tudi počitniško varstvo za otroke. Dijaki in študenti nam pri tem pomagajo kot animatorji, in to jim veliko pomeni.«
Kaj pa je tisto, kar imajo mladi na Mirenskem Gradu najraje? »Vsi komaj čakajo, da skočijo na prikolico in gredo pobirat krompir na njivo!« se zasmeje Maja Prinčič. »Delo je pri nas vrednota. Misliš si, ah, saj mladih to ne bo zanimalo, pa ni res. Delo jih krepi in jim vrača dostojanstvo. Lani so otroci pomagali saditi paradižnike. Na igrala sploh niso hoteli! Radi delajo, ker čutijo, da skupaj nekaj oblikujemo, gradimo. Človeka najbolj izpolnjuje to, da vidi rezultat svojega dela; da lahko nekaj pokaže. In to jim pri nas lahko ponudimo,« sklene.
