Jurij Tepeš, nekdanji smučarski skakalec: Poleti v Planici ga še vedno mikajo

Vemo, da je bila moja zadnja sezona precej naporna in tudi finančno si pri svoji 30 letih tega nisem mogel več privoščiti. Finančni vidik je na koncu zagotovo igral veliko vlogo, pa tudi psihološki. Skakal sem od svojega šestega leta dalje, kar je zelo dolgo obdobje. Dolgo nisem poznal nič drugega kot le skokov. Ves svoj čas sem posvečal športu. A v življenju je treba sprejemati težke odločitve, si postavljati prioritete in stvari postaviti na svoje mesto. Želel sem si živeti po svoje, saj z rezultati, ki sem jih dosegal zadnji dve leti, preprosto ni šlo več naprej. Ko so marca lani odpovedali svetovno prvenstvo v Planici, je bil to še razlog več, da preneham. Mislim, da je bila to povsem pravilna odločitev, pa čeprav težka.

Tako je vedno, ko stvari daljši čas ne gredo po željah. Poskušal sem veliko stvari, da se vrnem na visoko raven, vendar sem sprevidel, da je morda čas, da stopim korak naprej in se lotim tudi drugih izzivov. Verjamem, da je bil trenutek za to odločitev pravilen. Morfologija skakalca se je v zadnjih štirih letih zelo spremenila in tehnika skokov je šla morda celo preveč v smer eksplozivnosti. Mišice morajo biti pri tem zelo hitre, sam pa tega na žalost nimam prirojenega. S svojimi leti seveda nisem mogel več nadoknaditi toliko, kot sem lahko v preteklosti.

Pričakoval sem, da bom imel več težav, a jih na koncu pravzaprav sploh nisem imel. Hitro sem začel delati z mlajšimi skakalci in stvari so se kmalu postavile na pravo mesto. Zelo sem hvaležen ljudem okoli sebe in svoji družini, da so me spodbujali in podprli mojo odločitev.

Zagotovo. Zadnjih nekaj let sem skakal prav zaradi tega, ker sem vedel, da sem lahko na velikankah konkurenčen najboljšim, in mi je to predstavljalo velik užitek. A da dvanajst mesecev na leto posvetiš temu, da lahko dvakrat na leto skačeš na velikanki, nima smisla. Treniranje smučarskih skokov je služba za polni delovni čas in še kaj zraven. Če ni prirastka in ne skačeš vso sezono svetovnega pokala, se to finančno ne izide.

Nekateri na Smučarski zvezi Slovenije so se poigravali tudi s to zamislijo. A sem jim dejal, da ko bom končal kariero, bom to storil dokončno. Zagotovo pa me mika, da bi še enkrat skočil v Planici, saj rad skačem dobro in daleč. A po naravi sem perfekcionist, zato bi težko sprejel, da bi se vrnil kot predskakalec in skočil 140, 150 metrov, česar bi bil verjetno zdaj sposoben. Če bi mi ponudili možnost skočiti svetovni rekord in bi me spustili z višjega zaletišča, bi se morda ustrezno pripravil, a za kaj takega ni realnih možnosti. Poleg tega pa sem vedno skakal zato, da sem si dokazal, da znam biti dober. Zadovoljstvo je vedno večje, če ti uspe dolg skok z nižjega zaletišča.

Seveda poleti in lov na svetovni rekord. Mislim, da pri drugih ljudeh ni nič drugače.

Vedno sem najraje skakal pred domačimi navijači. Menim, da je bilo vzdušje v svetovnem pokalu najboljše ravno v Planici, za nameček pa mi je tudi skakalnica najbolj ustrezala. Morda stara letalnica še bolj kot zdajšnja, saj je bila nekoliko nevarnejša. Na njej smo tekmovalci morali pokazati, kdo si več upa. Nova letalnica ti ne požene toliko adrenalina po žilah, je pa zato precej varnejša. Po njej se lahko spusti večje število tekmovalcev, prav tako se skače dlje.

Grenkega priokusa je še vedno precej, toda to pač spada h karieri športnika. O tem imam tako kot vsak svoje mišljenje.

Še vedno imam tak občutek. Mislim, da so predstavniki za stike z javnostjo pri Smučarski zvezi Slovenije takrat naredili manjšo napako. A ravnali so tako, kot so, prav tako pa nihče ni mogel predvideti, da se bo tekma tako odvila. To je zdaj stvar preteklosti.

V tej vlogi se počutim zelo dobro. Za zdaj se še bolj učim za trenerja in sem vključen v program razvoja kadrov v športu pri Olimpijskem komiteju Slovenije. Stanetu Balohu pomagam pri delu z mladinsko žensko reprezentanco in tudi v šoli. Se moram pa še privaditi, da nisem več tekmovalec in da mlajši stvari še ne morejo opravljati stoodstotno. A mislim, da imamo kar nekaj perspektive. Vse več je deklet, vendar si želimo, da bi jih bilo še več. Z njimi rad delam, saj vem, da se ženski smučarski skoki razvijajo veliko hitreje kot moški. Seveda še vedno niso na isti ravni, kar pa je pričakovano, saj so v svetovnem pokalu začele tekmovati šele pred nekaj leti.

To bi bila morda celo moja sanjska služba, ki pa niti ne bi bila služba, ampak kar hobi. Poleg smučarskih skokov je to še vedno moja velika strast.

Prva ljubezen je bila motor, a sta me mama in žena začeli grdo gledati, ko sem ga želel kupiti. Zato sem raje kupil malo močnejši avto in se nato zaljubil v avtomobilizem. Še ko sem skakal in mi ni šlo, mi je že običajna vožnja po avtocesti služila kot sprostitveni ventil.

Pozimi ga niti ni bilo, tudi zaradi trenutne zdravstvene situacije v svetu je prehod meja precej otežen. Zdaj vsi čakamo, kaj se bo zgodilo, da grem lahko končno na dirkališče. Ker imam nov avto in ga še nisem naštudiral, bom verjetno najprej obiskal dirkališče v Lendavi ali Krškem, nato pa tudi Grobnik in Nürburgring. Tja se želim odpraviti maja, vendar je velik odvisno tudi od financ.

Polet traja manj časa, vendar je bolj intenziven, medtem ko se po Nürburgringu voziš osem, devet minut, vendar adrenalin čutiš dlje. Pri skokih sem bil mnogo bolj skoncentriran, saj skočiti na velikanki ni mačji kašelj in moraš za to precej trenirati. Po Nürburgringu se lahko pelje kdor koli in tudi pritiska ne čutiš. Je pa oboje, kar zadeva nevarnost, zelo podobno.