Prepoved zbiranja velja samo v Sloveniji, in to že šest mesecev. Nikjer drugod take prepovedi ne poznajo, vsaj ne tako dolgo, kar si lahko razlagam le z velikim strahom oblasti pred lastnimi ljudmi. Vendar o policijski uri in zbiranjih ni bila nikjer rečena niti beseda. Ta neumestna prepoved ne skrbi parlamenta ne predsednika države. Nikogar. Ostali so le ponosni dijaki, mi jagenjčki pa smo umolknili.
Bil sem prepričan, da bo na dan, ko je parlament kar 17 ur razpravljal o delu in nedelu ministrice za šolstvo, rekel kakšno besedo o tem groznem policijskem stanju in dijakih. Posebej od nje, ministrice, ki naj bi bila vendar njihova prva zaščitnica, smo vsi pričakovali jasno besedo in resno potezo o njihovi zaščiti. Zaslužili bi si najmanj opravičilo zaradi neumnosti, ki jih na izobraževalnem področju počne ta vlada. O vsem tem ni rekla nič, o svojem delu pa le to, kako velik uspeh je šolanje na daljavo. Pa saj prav o tem in nerodni rabi takega šolanja so pripovedovali dijaki – in bili kaznovani. Kaj pa ministrica? Zahvaljujoč glasovalnemu stroju je ponosno odkorakala na »prostost«.
Prerekanje o njenem delu (to, kar sem slišal, ne zasluži besede razprava) je pokazalo vso bedo tega parlamenta. Razpravljalci so bili grobi, žaljivi, polni sovraštva, bili so živ dokaz (ne)kulture in nizke izobraženosti. Tudi tokrat so poslanci pokazali grozljivo raven slovenskega knjižnega jezika. Namesto dostojnih slovenskih stavkov/povedi so pomanjkljivo izobraženost zakrivali s popačeno narečno govorico. Pa ne samo Pojbič ali Simonovič, tudi drugi. Če pa že imajo visoko izobrazbo, so jo učinkovito skrili. Skrbi me, ker so v tem obrekovanju izstopali poslanci, ki se imajo za tako velike narodnjake, da kar »umirajo« od skrbi za rešitev slovenske kulture, njenega jezika in čiste slovenske rase. Če ste zdržali pred ekrani do konca, vam čestitam.
O dijakih niso povedali skoraj nič. No, vmes so se oglasili posamezniki in govorili o aboliciji zanje, vendar je njihova beseda utonila v žolčnem prerekanju.
Za vrhunec te »smešnoigre« pa predsednik države kasneje v nekakšni izjavi doda nekaj o njihovi pomilostitvi. Zadrti v svoj krog ozkih interesov so vsi preslišali glas mladega rodu po normalnem življenju in vključitvi mladih vanj. Škoda. Zamudili so enkratno priložnost.
Vrnimo se k predsedniku, dijakom in aboliciji. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika o besedi abolicija najdemo naslednjo razlago:
– abolicija (lat.): razveljavitev (ustavitev kazenskega postopka zaradi pomilostitve); odprava suženjstva (v Ameriki);
– abolicionizem: gibanje za odpravo suženjstva, prostitucije in javnih hiš (v Ameriki), boj za razveljavitev kakega zakona.
Sedaj pa ne vem:
1. Ali gre v predsednikovem predlogu za idejo o razveljavitvi zakona, na osnovi katerega so bili kaznovani dijaki?
2. Ali gre za sužnje, ki jih je treba osvoboditi?
3. Ali gre za zločince, ki jih je treba pomilostiti?
Če bi predsednik hotel razveljaviti zakon, bi to lahko kadar koli mirno, naravnost povedal predsedniku vlade in poslancem ter zahteval popravo neumnosti takega zakona. To je njegova pravica in dolžnost. Ker gre za mlade ljudi, pa to velja še posebej. Zato prosim vse predlagatelje abolicije dijakov, da javnosti in dijakom pojasnijo, kaj pravzaprav so sedaj ti dijaki: sužnji, zločinci ali celo kaj tretjega.
4. Kaj pa če je vendarle zakon zanič? Nobeden od poslancev ni predlagal spremembe določil zakona, pa bi ga lahko. In bi ga tudi moral, pa ga ni. Tiščali so v abolicijo in s tem še naprej krivili dijake.
To pa ni edini »hitri zakon« te vlade, ki bi ga morali spremeniti.
Dušan Kaplan, Ljubljana