Kritika predstave Figa v ljubljanski Drami: Kopanje po izmuzljivi identiteti

Lahko bi rekli, da krstna gledališka postavitev romana Figa Gorana Vojnovića, ki se je na veliki oder ljubljanske Drame naselil na podlagi dramatizacije Simone Hamer , svojo končno »gledališko podobo« pa nato dobil skozi priredbo režiserja Luke Martina Škofa in nastopajočih, dokaj neposredno odraža tako vsebino kot duha izvorne literarne predloge, kar je za uprizoritev, ki naj bi bila med drugim v pomoč pri pisanju letošnjega maturitetnega eseja, seveda povsem na mestu. Vendar po drugi strani to pomeni tudi, da imamo v osnovi opraviti s predstavo, ki se trudi biti kar se da zvesta ilustracija, precej manj pa se ukvarja z iskanjem lastnega stališča do obravnavanih tem ali celo vzpostavljanjem izvirnih, gledališko osamosvojenih pomenskih vozlov. Povedano drugače, zdi se, kakor da se je bolj od tvornega dialoga s široko naplasteno mrežo motivov, ki v svojevrstni mešanici družinske kronike ter zgodbe o iskanju osebne identitete segajo od sredine prejšnjega stoletja do danes, pretikajo pa se na različnih presečiščih družbenega in intimnega, v ospredje uprizoritvenega procesa postavljalo zlasti vprašanje, kako prozno izhodišče prvoosebnega toka protagonistovih spominov ter premišljevanj na čim bolj razločen in dovolj učinkovit način »prevesti« v dramsko izvedbo.