Tretji roman Gorana VojnovićaFiga (2016) je bil podobno uspešen kot prejšnja dva, zdaj že skoraj kultni prvenec Čefurji raus! (2008) ter Jugoslavija, moja dežela (2012), enako kot omenjena pa bo zdaj doživel tudi svojo postavitev v gledališču: na velikem odru ljubljanske Drame bodo namreč v soboto krstno uprizorili istoimensko predstavo, ki je nastajala po dramatizaciji Simone Hamer in v režiji Luke Martina Škofa, mogoče pa si jo bo ogledati v neposrednem prenosu preko spleta.
V labirintu človeških usod
Kot je pred premiero povedal ravnatelj Drame Igor Samobor, so se za uvrstitev Fige na repertoar odločili zlasti iz dveh razlogov: »Pred leti smo v Drami že postavili priredbo Vojnovićevega dela Jugoslavija, moja dežela in zdelo se nam je, da bi lahko raziskovanje naše preteklosti nadaljevali še z enim romanom tega avtorja; upamo tudi, da nam bo s predstavo uspelo ponovno navezati tesnejši stik z gledalci, ki je zaradi epidemije pač nekoliko oslabel, še predvsem z mlajšimi, saj je Figa letos uvrščena v maturitetno čtivo.«
Rdeča nit in hkrati sprožilec dogajanja v romanu je izguba: osrednji junak Jadran Dizdar (odigral ga bo Benjamin Krnetić) se ob smrti deda Aleksandra (Janez Škof), za katero posumi, da je šlo za samomor, loti kopanja po svoji družinski zgodovini, delno v želji, da bi osmislil lastne spomine, delno pa zato, ker se pri dobrih tridesetih letih tudi sam nahaja na svojevrstni življenjski prelomnici; tako se poda v labirint človeških usod, ki jih prežemajo spreminjajoče se družbene okoliščine nekaj zadnjih desetletij na območju nekdanje Jugoslavije.
Med strahovi in okoliščinami
»To je zgodba o treh različnih generacijah, toda tudi o treh različnih ljubezenskih odnosih,« meni Vojnović, sicer filmski režiser in tudi dolgoletni kolumnist Objektiva. »Nekateri jo berejo zelo politično in jo razumejo kot pripoved o razpadu države ter prihodu novih časov; ali pa o tem, kako različni časi vplivajo na naše najbolj intimne odnose.« Po njegovih izkušnjah sicer sleherni bralec v romanu najde nekaj drugega. »In mislim, da bo enako tudi s predstavo, kajti gledališče je literaturi blizu po tem, da pušča dovolj prostora za gledalčevo domišljijo, ki si ga vsak zapolni po svoje.«
»Največji izziv pri prenosu iz proznega medija v dramsko obliko je bil, da je osrednji junak romana hkrati tudi prvoosebni pripovedovalec, ki v zgodbo ves čas vpleta svoja razmišljanja,« pa pojasnjuje avtorica dramatizacije Simona Hamer. »Poskušala sem ujeti ravnotežje med tem, da smo pravzaprav v svetu Jadranove glave, in potrebo, da tudi drugi liki pridejo do ustreznega izraza.« V obširnem romanu se sicer odpirajo številne teme, kot so strah, beg, jeza, razočaranje ali potreba po ljubezni in bližini, ki jih skozi fragmentirano zgradbo poskuša razvijati tudi predstava, dodaja dramaturginja predstave Darja Dominkuš. »Pri tem pa se postavlja vprašanje, koliko smo res žrtve okoliščin, koliko pa je naša usoda odvisna od naših strahov, predsodkov, ponosa ali vzorcev, iz katerih se ne znamo izviti.«
Prav ta poudarek je med drugim vznemirjal tudi režiserja Luko Martina Škofa, ki je z igralci sooblikoval končno podobo priredbe. »Pripadam isti generaciji kot glavni junak, soočam se s podobnimi vprašanji in na neki način sem lahko skozi njega posredno spregovoril tudi sam – predvsem v premisleku tega, kako čustva, ki so posledica raznih travm iz preteklosti, povezati v zgodbo, ki jo zmoremo deliti z drugimi, sploh s tistimi najbližjimi.«
