Uvodni dvoboj v dvorani Maxa Schmelinga z zmogljivostjo 12.000 ljudi, ki je zaradi protikoronskih ukrepov brez gledalcev, sta odigrali Nemčija in Švedska. Skandinavci so tri minute pred koncem vodili s 25:23 (prej že 23:19 in 24:21), a je Marcus Schiller z dvema goloma – drugega je dosegel le dve sekundi pred znakom sirene – poskrbel za remi (25:25). Po nemško-švedski drami sta na igrišče objekta, ki letos praznuje 25. obletnico odprtja in katerega gradnja je stala 105 milijonov evrov, stopili reprezentanci Slovenije in Alžirije. Do obračuna v Berlinu sta odigrali sedem medsebojnih tekem (vse je dobila Slovenija), od tega le dve na svetovnih prvenstvih – na Portugalskem 2003 je bilo 35:25 (Ivan Simonović osem golov, Beno Lapajne 16 obramb), v Tuniziji 2005 pa 33:27 (Sergej Rutenka 13 golov, Lapajne 19 obramb).
Selektor Ljubomir Vranješ se je odločil, da bo na premieri v Berlinu na tribuni pustil zunanja igralca Nejca Cehteta in Jaka Malusa. Njegov stanovski kolega na alžirski klopi, Francoz Alain Portes (med letoma 2009 in 2013 je bil selektor Tunizije, nato med 2013 in 2016 ženske reprezentance Francije), težav z izbiro šestnajsterice ni imel, saj je v Nemčijo pripeljal zelo oslabljeno zasedbo. Le štirje Alžirci igrajo v Evropi, javnosti pa je seveda najbolj znan 25-letni Khalifa Ghedbane, član Ademarja iz Leona. V Španijo je odšel lani, pred tem je bil član Vardarja iz Skopja, s katerim je – skupaj s Slovencem Stašem Skubetom – leta 2019 postal klubski prvak Evrope.
Dva dosegla polovico golov
Čeprav je Ghedbane v prvih desetih minutah zbral kar pet obramb, je Alžirija že zaostajala z 2:7. Nato so se sedemkratni prvaki Afrike – zadnjič 2014 doma – le prebudili, a le začasno: s štirimi zaporednimi goli so se približali na 6:7, toda Slovenci so jim odgovorili z delnim izidom 5:0 v štirih minutah. Za nameček so Alžirci v tem obdobju ostali še brez stebra obrambe, robustnega Sofiana Bendjilalija, kajti član tunizijskega kluba Club Africain je zaradi grobega prekrška nad Miho Zarabcem dobil rdeči karton. Vranješeva četa je tudi v nadaljevanju pridno polnila tekmečevo mrežo, Staš Skube je dvakrat poskrbel za rekordnih plus sedem v prvem polčasu (16:9, 17:10), še večji zaostanek Alžirije pa je poleg vratarja Ghedbaneja preprečil strelec petih golov Messaoud Berkous, novopečeni član francoskega Istresa.
V prvi polovici drugega polčasa sta obrambi obeh reprezentanc bolj ali manj lenarili, v napadu pa je igra potekala po sistemu »run and gun« (teci in streljaj). Tako Slovenija kot Alžirija sta v manj kot petnajstih minutah dosegli vsaka po enajst golov in izid je bil 28:22. Slovenci so zlahka držali visoko razliko, čeprav sta bila Messaoud Berkous in Abdi Ayoub zelo učinkovita, saj sta skupaj dosegla kar 14 golov oziroma polovico vseh alžirskih. Pri zmagovalcih se je enajst od skupno 14 igralcev v polju vpisalo med strelce, Skube pa je v predzadnji minuti poskrbel za najvišjo prednost (deset golov – 36:26) proti reprezentanci, ki je doslej – čeprav že v prejšnjem tisočletju – štirikrat nastopila na OI: v Moskvi 1980, Los Angelesu 1984, Seulu 1988 in Atlanti 1996.
Dragan Gajić je bil s šestimi goli prvi strelec Slovenije, vse je dosegel že v prvem polčasu, od tega štiri s sedemmetrovk. »Uspešno smo prebili led. Ker nam je v prvem polčasu malce padla zbranost, smo zapravili nekaj lepih priložnosti, da bi se še bolj odlepili. A v drugem smo zlahka nadzorovali tekmo in si priigrali visoko zmago,« je dejal Dragan Gajić. Slovenija si lahko že z današnjo zmago nad Nemčijo, ki je na velikih tekmovanjih ni še nikoli premagala, zagotovi vozovnico za Tokio: »Tradicija in negativni rekordi so tudi zato, da se rušijo. Seveda gremo po olimpijsko vozovnico, imamo kakovost, da premagamo Nemce. Oni bodo proti nam lovili zadnji vagon za Tokio. Ne smemo naše odločitve o OI puščati za zadnjo tekmo s Švedsko, ampak moramo zagrabiti že prvo priložnost proti Nemčiji.«
