Ob nekaj pomislekih, ali je tak »ustaljeni« način popravljanja takih napak res pravi, pa je očitno, da ni bil izmišljen za prikrivanje Čeferinove napake – in je tudi ni prikril. In kako oceniti težo te njegove napake same? Njegovo pojasnilo, da iz vestno prebranega gradiva zadeve nikjer ni bilo razvidno, da je pri odločanju na odvetniški zbornici pet let prej sodeloval tudi sam, in da je sam na to pozabil, se meni (in ne le meni) zdi povsem prepričljivo. In zato se v »zadevi Čeferin« vračam k prvotnemu mnenju, da tisti, ki zaradi tega zahtevajo njegov odstop, zdaj iz političnih razlogov (da bi iz sodišča odstranili ideološko drugače usmerjenega sodnika, kot so sami) zganjajo neutemeljen hrup in delajo iz muhe slona.
Da javna (politično nepristranska) TV tudi take kritike ustavnega sodišča ne sme spregledati, je jasno – zato je zelo prav, da je dala besedo dr. Juriju Toplaku. Kako jo je on uporabil, pa je drugo vprašanje – in prav tako to, kako mu je pri tem »asistirala« voditeljica Odmevov Rosvita Pesek. Zelo me je zmotilo tudi njeno »naivno« čudenje, kako da se na ustavnem sodišču taka napaka sploh lahko zgodi – tudi z besedami: »Mi smo pa mislili, da je nad ustavnim sodiščem samo še modro nebo.« Kot da še ni slišala za obstoj ESČP! In za to, da sploh nobeno sodišče na tem svetu ni nezmotljivo. Vsa sestavljajo zmotljivi ljudje, ki tudi brezgrešni niso. Širjenje »naivnih« nasprotnih iluzij med široko poslušalstvo je nekaj, česar si javna televizija ne bi smela dovoliti.
Pa Toplakov nastop? Zelo podpiram njegovo kritiko zgolj fiktivnega senatnega odločanja (ko v resnici odloči le eden, ne vsi trije člani senata) in njegovo zahtevo po neovirani dostopnosti sodnih spisov vpogledu javnosti (kadar javnost ni zakonito izključena). Nedopustno za profesorja ustavnega prava pa se mi zdi, da si je pred laično publiko dovolil izjavo, da je ustavno sodišče pod sedanjim vodstvom »v vse večjem razsulu«, kar je skušal »utemeljiti« kar z navajanjem domnev, kako da ustavno sodišče v času korone deluje (»mislim, da sodniki… iz foteljev z miško na računalniku odprejo dva od štirih spisov, odločajo pa o vseh štirih«) in s podobnimi namigovanji. Kot sem enkrat že napisal: tudi ustavno sodišče seveda dela napake, toda imamo samo eno ustavno sodišče – in če bodo z njim nezadovoljni profesorji ali politiki še naprej na tak način pred najširšo javnostjo rušili njeno zaupanje vanj, potem se nam slabo piše.
Dr. Toplak bi pri svoji (upravičeni) kritiki zgolj fiktivnega senatnega odločanja laično publiko nujno moral opozoriti, da to ni nekaj, kar bi se dogajalo samo zdaj na sedanjem ustavnem sodišču, ampak da je to dolgoletna »ustaljena« praksa na vseh naših sodiščih (seveda z izjemami kot npr. vsaj praviloma na vrhovnem sodišču, kot me je opozoril njegov nekdanji predsednik Franc Testen). Ali je podobno tudi drugje v svetu, ne vem. Le to se zdaj ve, da je na ESČP v Strasbourgu še bistveno slabše kot pri nas. Ne le da tam kar en sam sodnik odloča o (ne)sprejetju pritožbe v obravnavo, a je pri tem niti ne prebere (njenega jezika ne zna, prevedejo pa mu je ne!) – celo v zadevah, ki so sprejete v odločanje, sodniki o tem praviloma odločajo, ne da bi pritožbe sploh prebrali. Razpravljajo le o predlogu odločitve, kakor so ga pripravili strokovni sodelavci sodišča! To je tako, pravi dr. B. M. Zupančič (ki je vse to javnosti razkril), kot če bi o zdravljenju bolnika odločale medicinske sestre in ne zdravniki.
Na našem ustavnem sodišču je mnogo bolje – tam v bistveno večji meri res odločajo sodniki. Da bi tistih 90 odstotkov pritožb, ki jih sploh ne sprejmejo v obravnavo, pred tem res lahko prebrali vsi trije člani senata in ne le poročevalec, pa se časovno preprosto ne izide. Edina rešitev je tu uvedba »ameriškega« sistema, po katerem si najvišje sodišče vsako leto sámo izbere za obravnavo le na primer sto najpomembnejših zadev – za vse druge (neizbrane) tisoče pritožb pa pač obvelja odločitev zadnje sodne instance rednega sodstva. Pred leti je bil tak predlog že narejen, a je spodletel – kdo vse mu je nasprotoval in kako, zdajle raje ne bom navajal. Nas bo ob sedanjem (žal neizbežnem) naraščanju zaostankov na ustavnem sodišču morda vendarle srečala pamet?
Matevž Krivic, Spodnje Pirniče
