Bela krajina je nedavno prejela naziv zelena destinacija v turizmu. Pomemben dejavnik verodostojnosti take destinacije je ponudba ekološko pridelane hrane in zdravo okolje, kakovostna in rodovitna prst pa prvi pogoj ekološkemu kmetijstvu, je prepričan Niko Šuštarič, predsednik Proteusa, belokranjskega gibanja za naravo in okolje. Vendar državni monitoring prsti ni predpisan. Tako ne vemo, na kakšnih tleh dejansko raste ekološko pridelana hrana, pravi.
Belokranjska tla so opešana
»V nobeni drugi regiji v Sloveniji tla niso tako sprana kot v Beli krajini,« pojasnjuje Borut Vrščaj, predstojnik oddelka za kmetijsko ekologijo in naravne vire na Kmetijskem inštitutu Slovenije. »Če bi jih primerjali s človekovo starostjo, bi rekli, da so to tla pri 60 ali 70 letih, že malce opešana. Manjka jim hranil, so pogosto globoka, površinsko skalovita. Pogosto študentom povem, da je Bela krajina bela zaradi belih brez, te pa zaradi zelo kislih tal, kakršnih denimo bukev ne prenese. Z drugimi besedami: Belo krajino v veliki meri določajo tla. Tu imamo dobre klimatske pogoje, večinoma primeren relief, tla pa nihajo od dobrih do zelo siromašnih in mestoma do zelo degradiranih zaradi hudega spiranja.«
Kot dodaja Janez Sušin, vodilni strokovni sodelavec na omenjenem oddelku, sistematičnih analiz rodovitnosti tal v Sloveniji in tudi v Beli krajini nimamo. Zadnja raziskava tal iz obdobja 2005–2010 je pokazala, da je kar 40 odstotkov belokranjskih tal zelo kislih, na kakršnih poljščine ne uspevajo. Na travnikih je celo 80 odstotkov preveč kislih tal, posledično je slabša travna ruša, na koncu pa manj mleka. Rešitev je apnenje tal, s čimer tudi ne škodujemo okolju, dodaja Sušin.
Potrebujemo sistematično kontrolo tal
»Nujna je sistematična kontrola rodovitnosti tal, na inštitutu smo že pripravili predlog, kako bi to država izvajala,« pravi Sušin. Na področju gnojenja je sicer zakonodaja zelo natančna. Kmetje morajo upoštevati več nivojev, od nitratne direktive do vodovarstvenih območij. »Kršitelji se morajo prilagajati zakonodaji in ne zakonodaja kršiteljem,« dodaja.
Vrščaj ob tem opozarja na zastarelo veljavno uredbo iz leta 1996, ki govori o mejnih, opozorilnih in emisijskih vrednostih za težke kovine v tleh. Osvežena je bila sicer leta 2004, a je kljub temu po njegovem mnenju pošteno zastarela. Drugo dejstvo je, da pravilnik o ekološki pridelavi in predelavi kmetijskih pridelkov in živil ne omenja težkih kovin v tleh. »To pomeni, da na tržnici lahko dobim hrano, ki ima certifikat eko pridelave, pa je lahko pridelana tudi na onesnaženih tleh, ker tega v pravilniku enostavno ni,« pravi Vrščaj.
Kmetijski inšpektor Danijel Račič glede uporabe digestata iz črnomaljske bioplinarne v Beli krajini v zadnjih letih ni ugotovil posebnih odstopanj, je pa v tleh izmeril podobne vsebnosti težkih kovin, kot so jih lani izmerili tudi mladi raziskovalci iz Srednje šole Črnomelj. Vzorce prsti so odvzeli na območjih, kjer se v podzemnih izvirih nahaja ali pa se je nekoč nahajal črni močeril, denimo v Rožancu, Otovcu, Jelševniku. V vseh vzorcih so ugotovili vrednosti kadmija nad mejno vrednostjo, v treh vzorcih celo nad opozorilno vrednostjo, medtem ko pri drugih težkih kovinah večjih odstopanj ni bilo. Iz tega so zaključili, da gnojenje z digestatom ne more biti glavni vir onesnaženja območja s težkimi kovinami.
Kako prehraniti zemljo, ne da bi škodovali človeški ribici?
Je pa Andrej Hudoklin z novomeškega Zavoda za varstvo narave ob tem opozoril, da državni monitoring podzemne vode že daljše obdobje v nekaterih zaledjih kaže predvsem povišane koncentracije nitratov. »Denimo na Otovcu so nitrati ves čas ’v rdečem’. Tudi človeške ribice tam ni več, pa smo je imeli pred več desetletji tudi po 20 primerkov. Problem je očitno večplasten. Onesnaževalcev je več, ne le kmetijstvo, pač pa tudi komunala oziroma kanalizacijski sistemi.«
Tudi Vrščaj meni, da je treba s prstom pokazati še na koga drugega. »Se pa v kmetijstvu zavedamo problematike. Predvsem želimo, da nas lastna gruda prehrani, hkrati pa želimo imeti čist prostor. Toda če tlom zgolj jemljemo, jih bomo izčrpali, če jim bomo preveč dodajali, jih bomo obremenili. Ohranjanje tal pomeni, da jim toliko vrnemo, kot jim vzamemo.«
Gre torej za potrebo po vnašanju določenih gnojil v zemljo, hkrati pa za izrazito vodno ekološko ranljivost kraškega območja Bele krajine, dodaja ekolog Dušan Plut. »Tu je temeljni problem. Zdaj se bo treba odločiti: ali bomo zgolj čakali na dodatne raziskave ali pa gremo v preventivno akcijo in poskušamo enostavno prepovedati uporabo digestata v zaledju naravnega habitata črne ribice. O tem se bomo morali slej ali prej odločiti.«
