Odločna in samozavestna beseda sportnice
Nemka Lisa Gross piše:
»Žensko sportno gibanje se je začelo šele po vojski, je torej zelo mlado. Smo v začetku razvoja, to so strokovnjaki že opetovano povedali. Še pred šestimi leti ni hotel nihče nič slišati o ženskih rekordih, tudi ne naši zvezni uradi. Sreča le, da smo imele me ženske močnega zaveznika, čas; ta je z nami in za nas. Voditeljce nam manjka. Voditeljica je tista, ki razume zahteve sedanjosti in jih udejstvi. Naše sportkinje v javnosti premalo nastopajo; ne mislim aktivnih, temveč tiste, ki bi lahko na organizatoričnem polju nastopale kot predsednice, sportne učiteljice, sportne zdravnice. Danes nas pa povsod še moški nadzirajo in vodijo; in sicer večkrat tako, kot da bi me svojih zahtev ne mogle same urediti. Priti moramo tako daleč, kakor so Američanke v svoji »Sporting Society of Ladies«: to zvezo upravljajo samo ženske, sodijo in priznavajo rekorde itd. Zato pa potrebujemo voditeljic. Mi moramo preko predsodka, da morejo voditi ženski sport samo moški!«
Slovenec, 27. oktobra 1926
Osamosvojitev ženskega športa
Že lani smo pisali, da hočejo prirediti ženske lastno olimpiado. Potolažili so jih s tem, da so vzeli v program olimpiade tudi par ženskih točk. Pred par dnevi smo priobčili neko podobno izjavo nemške športnice, da hočejo ženske korakati same in da se ne bodo dale več voditi od moških. Sedaj pa beremo, da se je osnoval na Dunaju pripravljalni damski odbor, ki ima za namen ustanovitev avstrijske ženske športne zveze. Zlasti uspehi na zadnji ženski športni prireditvi so privedli ženske na to misel. Hočejo urejevati svoje zadeve same. (…)
Slovenec, 5. novembra 1926
O lepi športnici
Malo je že športnih panog, večidel takih, katerih izvajanje zahteva več, kakor zmore po naravi šibkejše žensko telo, ki bi jih dekleta ne gojila prav tako v borbenem smislu kakor vsak mladenič. To je tudi prav tako, saj mora dandanes ženska prav tako veljati za »moža«, če je mož odsoten; sicer pa je tudi njena dolžnost, da se krepi in ohrani zdrava.
Seveda si je treba kljub tem resnicam le še zastaviti vprašanje, ali je neogibno potrebno, da ženska izbira za svoje take športne panoge, katerih borbena stran se bolj ali mani ne ujema z žensko dušo. (…) Vse drugačen vpliv ima čustveno življenje ženske na njena dejanja. Vsak dan lahko opazujemo, kakšne sile ženejo na primer žensko in mater, ki je v strahu zaradi nevarnosti za svojega otroka. Takšna ženska ne pozna nobenih meja, strah za lastnega otroka daje materi sile, ki jih z običajnimi merili sploh ni mogoče oceniti.
Ženske, ki jih takšna čustva privedejo do takih čudovitih dejanj, učinkujejo z vzgonom svojih sil zmerom lepo, bodisi kjer koli in kakor koli. Tega o ženski v športu ni mogoče trditi. V športnih tekmah se pojavijo prizori, ki ženski ne nudijo najprimernejše priložnosti za uveljavljanje njene ženskosti. (…)
Ženska mora tudi v športu ostati lepa. To pravilo mora imeti zmerom pred očmi. Prav zaradi tega bo morala sploh opustiti nekatere kretnje in vežbe, ki so izrazito namenjene moškim. Saj je dovolj panog, ki so prikladnejše zanjo, in tem naj se posveti s tem večjo ljubeznijo. (…)
Jutro, 31. decembra 1943
Zakon št. 1099
Leto 1975 je bilo mednarodno leto žensk. Mnogo lepih besed je zapisano v ustavah in seveda tudi v deklaraciji, ki so jo sprejeli v Združenih narodih ob mednarodnem letu žena. Toda, verjeli ali ne, v Italiji so prav v tem času sprejeli zakon, ki je črno na belem izšel v uradnem listu, ki se tu imenuje »Gazetta uficiale« – zakon, ki nosi številko 1099 in prepoveduje udejstvovanje žensk v mnogih športnih panogah.
Seveda nas najprej zanima, katere so tiste športne zvrsti, ki jih italijanski zakon za ženske prepoveduje. To so: dirke z motorji in avtomobili (tekmovalnimi stroji), rokoborba prostega in grško rimskega sloga, dviganje uteži, sabljanje, hokej na ledu in kotalkah, balinanje, bob, kajakaštvo, vaterpolo, jadranje, kolesarjenje, nogomet, rugby, baseball, boks in moderni peteroboj. Res je med temi nekaj izrazito moških športnih zvrsti. Naravnost neverjetno pa je, da so na primer prepovedali jadranje, kolesarjenje, balinanje in še nekatere športne panoge.
Sprva športniki sploh niso verjeli, da je kaj takega mogoče, dokler pač niso videli uradnega lista, ki objavlja zakon številka 1099 s podpisom ministra za zdravstvo.
Reakcija pa je seveda huda. (…)
Delo, 15. marca 1976
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
