Nova Gorica, 25. april 1991; četrtek je. Ura je sedem zvečer, v stari solkanski dvorani Primorskega dramskega gledališča je vse pripravljeno za začetek predpremiere Marivauxovega Zmagoslavja ljubezni. Dvoranica je polna, okrog odra vlada absolutna tišina. V bližini inspicientskega mesta tudi sam molče čakam na začetek. Nekajkrat se mi pridruži Marko Sosič, novi umetniški vodja gledališča, ki od predstave pričakuje veliko, zato je še bolj nervozen od mene. Nič ne reče, samo malo postoji tam in se spet izgubi v obodrskem somraku. Jezim se sam nase, ker sem mu popustil in privolil v to predpremiero; slutim, da bo predstava ta večer tista prava, optimalna glede na vaje v zadnjih dneh, zaradi česar se utegne zgoditi, da bo premiera naslednji dan brez prave inspiracije in energije, da se bo igralska ekipa pretirano razdala že nocoj, do naslednjega dne pa ne ji bo uspelo na novo napolniti baterij…
Po uvodnem prizoru, ki ga je s tremi plesalkami koreografirala Ksenija Hribar, prideta na oder Jožica Avbelj in Teja Glažar. Jožica začne svoj monolog fenomenalno. ...
Francoski sociolog in politični aktivist Didier Eribon je v intervjuju za Spiegel (ponatisnila ga je Mladina) na malce provokativno vprašanje o tem,...