Trikrat sem srečal Đorđa Balaševića

Bezdan je bila edina beseda, ki sem jo v petek v poznih popoldanskih urah lahko iztisnil iz sebe. Poslal sem jo prijatelju do groba v mestece Ćićevac v osrednji Srbiji. Prvič v življenju nisem čutil prav ničesar. Nisem znal razložiti teh občutkov, tako praznih, tako votlih, ki so z razmišljanji in podobami neke mladosti tonili še globlje. Kaj šele opisati. Smrt Đorđa Balaševića me je ujela v polkoraku med spomini in njegovimi preprostimi verzi, ki so se nehote sestavljali v grenko-sladki mozaik moje življenjske poti. Šele zdaj, palec čez petdeset, sem spoznal, da je moje mladosti enkrat za vselej konec.