Čeprav je Zakrajškova svoj odziv napisala v obliki pisma, bom sam raje govoril v tretji osebi. Naj to ne bo razumljeno kot izraz nevljudnosti, temveč kot prenos problematike na polje občega, ki zadeva vse.
Katja Zakrajšek je spisala nekakšno pridigo, ki v večjem delu prehaja v obtožnico. Ni me samo postavila pred sodišče, ampak je tudi že presodila in me obsodila. Obtožuje me hudih reči, med drugim tega, da (če povzamem) malodane simpatiziram s storilcem, ga branim, relativiziram njegovo dejanje, ga ščitim in podobno, pri tem pa zanemarjam žrtev, čeprav sem nedvoumno zapisal, da se je v javni visokošolski ustanovi zgodilo hudo kaznivo dejanje, ki bi ga morala preiskati policija in ga preganjati drugi pristojni organi. Prepričan sem, da bi takšna dolžna ravnanja najbolje zaščitila žrtev, ugotovila vsa dejstva in postavila stvari na pravo mesto.
Vrhunec surove in že kar monstruozne obtožnice pa nedvomno predstavlja trditev v naslednjem navedku iz Odziva Katje Zakrajšek: »… izrazili ste željo, da bi se storilec in žrtev, navajam, ʼna koncu spet srečala, zgladila nesporazum in postala celo prijateljaʼ«. Navedek je čista potvorba, tega namreč nisem zapisal, tako ne mislim. Govoril pa sem o utopičnem razpletu, v katerem bi se na koncu spet srečala »igralka in njen učitelj igre«, ponavljam, igralka in njen učitelj, profesor in študentka, ne pa storilec in žrtev! Razlika je velikanska, nemara kar ontološka; pri njej vztrajam, ne glede na to, da sta v konkretnem primeru (pa tudi v vseh drugih primerih) profesor in storilec ena in ista realna oseba. Prva možnost je utopična in se ne bo nikoli zgodila; druga pripada distopiji, v kateri živimo, in se je nedvomno zgodila; tako sem jasno zapisal. Raba sporne besede nesporazum (s katero pa nikakor ne mislim spolnega nasilja, tega nisem napisal) je vezana izključno na prvo možnost, po kateri profesor in študent po koncu študija razčistita tudi morebitne nesporazume, preden se razideta. Takšen konec pa je zdaj povsem utopičen, nemožen.
V nadaljevanju skuša Katja Zakrajšek v maniri slabe fikcije izdelati še psihološki profil zločinca ali vsaj močno problematičnega subjekta, ki naj bi bil iznenada kar jaz. Ne storilec, ne sistem, ki ni ustrezno odreagiral, ampak jaz. Tako ne misli samo Katja Zakrajšek, tako mislijo tudi udeleženci silovitega stampeda, ki se je usul name z različnih omrežij. Pojav poznamo, v zgodovini je nosil različna imena, ne bom jih ponavljal. Lahko se le čudim usklajenemu množičnemu »branju« moje kolumne in obžalujem izgubo ljudi, ki sem jih štel za prijatelje in jih cenil. To so težke, boleče izgube.
Katja Zakrajšek me celo podučuje, kako bi moral pisati, in me ošteva kot kakega prvošolca, svari študente pred mano in podobno. V to se ne bom spuščal. Nobene podlage nima v mojem pisanju, v mojem siceršnjem delu ali v mojem življenju. Oseba, o kateri razpreda Zakrajškova, vsekakor nisem jaz.
Morda sem slab profesor, ne vem; dvomi, ki me obhajajo pri mojem poučevanju, so pogosti, intimna samokritika huda. A če ne drugega, sem vedno na strani študentov: za njih delam, jim pomagam, jih poslušam, svetujem, spodbujam, zagovarjam njihove interese. Ko se po štirih letih razidemo, se mi nekateri zahvalijo, izrečejo celo kakšen kompliment itd. Zato sem danes še bolj žalosten, osramočen in poražen; tudi to sem zapisal že zadnjič. Če bi vedel za primer Mie Skrbinac in za vsa druga dogajanja v preteklih letih, bi se nedvomno odzval energično, ostro in konsekventno. Ali naj zdaj zaradi tega pričakujem nove napade, očitke v preverjeni stalinistični metodi, da nisem bil dovolj buden?
Nisem fikcija Katje Zakrajšek in drugih, še manj sem na voljo kot priložnostna tarča za vsakršno prosto streljanje. Svojo zadnjo pridigo sem poslušal, ko mi je bilo sedem let, in takrat za vedno odšel iz cerkve. Iz vseh cerkva. Moja časopisna rubrika ni prižnica, še manj giljotina, temveč priložnost za kritično (avto)refleksijo, ki zmore upoštevati različne vidike resnice. Tako bo tudi za naprej.
JANEZ PIPAN