Toda.
V nadaljevanju kolumne sta se vam zapisali dve stvari, ki dokazujeta, da problematike spolnega nadlegovanja in nasilja na pedagoških institucijah (in vobče) ne razumete zares – prav gotovo ne do te mere, da bi vam študentke in študentje varno zaupali tovrstne težave.
Najprej: potožili ste nad uničeno kariero – in s tem mislili na kariero storilca, škode za kariero tarče njegovega nadlegovanja pa niste omenili niti z eno samo besedico.
In drugič: izrazili ste željo, da bi se storilec in žrtev, navajam, »na koncu spet srečala, zgladila nesporazum in postala celo prijatelja«.
Naj pojasnim.
Kar se tiče škode za kariero storilca, je zanjo odgovorna točno ena oseba: on sam. Sam je postavil svoj libido in svoj užitek v občutku lastne moči nad svoje strokovno delo in nad svoje pedagoško poslanstvo. Sam se je tako odločil – nihče ga ni silil.
Pač pa se tarča njegovega nadlegovanja ni odločila postati njegova tarča. Pa vseeno o njej in o škodi za njeno kariero pomenljivo molčite (ste se kdaj vprašali, ali kdo zaradi tega tudi zapusti študij, ali se mora za lastno varnost izogniti kakšnim poklicnim priložnostim…?). Kaj ste s tem med vrsticami povedali o svojih resničnih prioritetah?
Kar se tiče druge točke: nasilje ni nesporazum in še manj podlaga za prijateljstvo. Vaše »sanje« (citiram) o zgladitvi in spravi – ne pa, spet pomenljivo, o opravičilu, prevzemanju odgovornosti in posledic – so le olikano izražen psihični pritisk na žrtve nasilja, naj vam kot opazovalcu prihranijo nelagodje tako, da prikrijejo svoje mnogo globlje nelagodje spričo storilca; naj se delajo, da je vse v redu, da se vam ne bo treba opredeliti do storilca. Koga ste s tem postavili na prvo mesto? Koga podprli? Koga utišali?
Če ste ob branju rekli »saj v resnici nisem tako mislil«, me to veseli! Potem vzemite ta zapis kot opozorilo, kako vaše besede učinkujejo v svetu zunaj vaših misli. Dobri nameni namreč ne zadoščajo, če so izraženi – kot se je v vaši kolumni to zgodilo – na način, ki je za tarče nadlegovanja in nasilja žaljiv in škodljiv.
Zato, vidite, me ne preseneča, da za nadlegovanje na AGRFT sami niste še nikdar slišali. Po tem, kar ste zapisali o njem, se vam tudi sama ne bi izpovedala. Morda pa vas bodo kritike, kot je moja, spodbodle k temu, da boste postali učinkovitejši zaveznik svojim bodočim študentkam in študentom.
In še nekaj. Če bi se ta zgodba res znašla v kakršnikoli sinergiji s trenutno demontažo visokega šolstva, kot pravite v svoji kolumni, gre tudi to na rovaš vašega profesorskega kolega, ki je zlorabil svoj položaj moči. Sama sicer o vaši hipotezi močno dvomim, saj sem odzive na razkritja Mie Skrbinac zaznala pretežno iz akademske in umetniške sfere (medtem ko se trenutno vladajoča politika ne odlikuje ravno po senzibilnosti glede te problematike).
Dozorel je pač čas, ko o spolnem nadlegovanju in nasilju ne molčimo več, kot smo molčale in molčali še v času mojega (še bolj pa verjetno vašega) študija. Verjamem, da je bilo to konkretno razkritje za vas šok, a po razmisleku bi morali spremembe, iz katerih izvira, pozdraviti. Prihodnje generacije študentk in študentov bodo zaradi njih, upam, vstopale v okolje, kjer ne bodo tako same, kjer bodo varnejše in kjer bodo zato tudi lažje polno razvijale svoje intelektualne in umetniške potenciale.
KATJA ZAKRAJŠEK, samostojna delavka v kulturi, Ljubljana