Ker vsaka država predstavlja neko politično tvorbo, se je tudi v mladi Kraljevini SHS že takoj na začetku začelo strankarsko prerivanje za oblast. Takrat ni bilo ne radia ne televizije, zato so stranke volilce nagovarjale preko časopisja. Zaradi tega politično nevtralnih časopisov skorajda ni bilo. Z rastjo števila političnih strank je tako raslo tudi število časopisov. Kot uredniki takšnih časopisov so se dostikrat pojavljali kar strankarski vodje osebno. V boju za pridobivanje volilcev so ti listi s svojimi blatenji medijev in članov nasprotnih strank pogosto prekoračili vse meje dobrega okusa ter kršili vse kulturne in etične norme. Bolj ko so se preko tiska razvnemale politične strasti, bolj si je kakšna stranka, ki je bila bliže vladnemu koritu, prisvajala moč in včasih s pomočjo policije dosegla ukinitev kakšnega konkurenčnega časopisa. Na Slovenskem sta nekaj takega leta 1925 na primer doživela Straža in Domoljub, vendar sta oba kmalu vzniknila iz pepela z novima imenoma Naša straža in Novi domoljub. Takšnim početjem je bilo konec v začetku leta 1929, ko je kralj Aleksander z uvedbo šestojanuarske diktature in razpustitvijo vseh strank prepovedal tudi izdajanje političnih časopisov. Časniki, ki so želeli še naprej obstajati, so s svojim pisanjem morali po vzoru državnega vodstva dajati podporo uradni državni politiki in biti kritični le do tistih, ki v tej smeri kažejo odklone od »prave državotvorne smeri«. Za primer: dnevni list Slovenec je pred uvedbo diktature krasil podnaslov Političen list za slovenski narod, po njej pa se je ta spremenil v Informativen list za slovenski narod.
Za ureditev našega političnega tiska
Beograd. 21. februarja, p. Kakor je izvedel vaš dopisnik, je novi tiskovni zakon v glavnem gotov ter bo še pred sestankom parlamenta predložen ministrskemu svetu, ki ga kot definitivni projekt vlade čim preje predloži Narodni skupščini.
Novi tiskovni zakon temelji strogo na principu tiskovne svobode. Za izdavanje novin ni treba nobenega dovoljenja, vsaka preventivna mera je izključena. Kdor bo hotel izdajati novine, bo imel le dolžnost, da to javi oblasti ob samem pričetku njihovega izhajanja.
Odgovornost časopisja napram oblasti in javnosti je v projektu strožje precizirana nego v dosedanjih zakonih. Priljubljena institucija neodgovornih »odgovornih urednikov« je odpravljena, za list je odgovoren njegov glavni urednik, ki pa ne sme biti poslanec. Odgovornost za članke in notice zadene predvsem avtorja, ako se je podpisal ali je sicer znan, sicer pa vodilnega urednika. Uredniška tajnost je zajamčena, sodišče ne more od urednika zahtevati, da izda pisca.
Konfiskacija je mogoča le v slučajih, ki so predvideni v ustavi, ustavitev časopisa istotako. Cenzura je dovoljena le v vojnem času. (…)
Kakor se s podučene strani zatrjuje, bo naš tiskovni zakon povsem enakovreden tiskovnim zakonom drugih modernih držav in so vse opozicijonalne trditve, da vlada pripravlja reakcijonarno predlogo, izmišljotine.
Jutro, 22. februarja 1925
Proti preganjanju tiska
Teptanje tiskovne svobode je posebno poglavje nasilne politike in vse to, kar se že par mescev sklepa in izvaja proti opozicijonalnemu tisku, je pravo zametovanje ustave in drugih zakonov. Dogajajo se stvari, ki so milo rečeno naravnost gorostasne, in človek, ki je nasvetoval oblastnikom tako preganjanje tiska, ni samo upornik proti pozitivnim zakonom, ampak tudi pravi zmedenec. (…)
Metode pri tem so vse obsodbe vredne. Ni dovolj, da liste plenijo in ustavljajo, morajo še novinarje in celo tipografe na najbrezobzirnejše načine nadlegovati, kot da ne bi bilo že dovolj, da jih s celo akcijo proti velikemu delu tiska itak že ogrožajo v eksistenci. Cela akcija proti tisku in proti tiskovni svobodi pa ima tudi to zanimivo in značilno obiležje, da oblastniki, ki liste preganjajo, nimajo sploh pojma, kako list sploh nastane, in tako si ob preiskavah proti listom privoščijo prave neverjetnosti. (…)
Za zaplembe in ustavitve listov se najdejo najrazličnejše in često tudi silno smešne pretveze. Človek, ki le površno pozna glavno časopisje v državi, se ne more načuditi, ko primerja zaplembe raznih listov iz raznih mest. Najprej dobi namreč utis, da inicijator vseh napadov na tiskovno svobodo sploh ne ve, kaj in kam hoče, in da samo nervozno vpije policijskim organom: Plenite, plenite, kakor veste in znate! (…)
Iz tega vidika in brez vsake politične zainteresiranosti je tudi Jugoslov. Novinarsko Udruženje po svojih predstavnikih razpravljalo o kršenju tiskovine svobode ter predalo ministrstvu notranjih del svoj protest. Ta protest sestoji iz pet delov: 1. zatiranje listov po policiji, 2. prepoved kolportaže, 3. prepoved izhajanja listov, 4. preganjanje novinarjev in 5. opozoritev notranjega ministra in vlade na razne krivice in nedostatke.
Uvodoma pravi protest: Tisk v naši državi se mora razvijati in poslovati v mejah, ki jih je odredila ustava in postava. Te meje so enako obvezne za tisk in za oblast. Policija pri preganjanju tiska pa ne samo, da se ne drži predpisov zakona in ustave, marveč ona sploh nima nobenih predpisov in nobenega sistema ter ne postopa samo protizakonito, ampak tudi nedosledno. Listom in novinarjem je vsled tega nemogoče usmeriti normalno poslovanje, ker se policija v svojem postopanju ne drži nobenih pravil. Taki ukrepi nimajo smisla niti v tem slučaju, ako se hoče omejiti tisk v gotove politične svrhe. Jasno je, da je na tak način novinarjem onemogočena eksistenca, ker se proti novinstvu postopa, kot da to ni zakonito dovoljeno delo, ampak nekako tolerirano zlo, ki naj bi se preprečilo na načine, ki so prepuščeni popolni samovolji.
V poglavju preganjanje novinarjev stoji: Policija vrši pri novinarjih preiskave ter zapira one novinarje, ki delajo pri preganjanih listih. Dogaja se tudi to, da se novinarje preganja radi člankov, ki so izšli nezaplenjeni pred večjimi mesci. (…)
Naša straža, 23. februarja 1925
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib