»Iz odločb hrvaških sodišč je razvidno, da je bistveno težavo predstavljal dogovor o obrestni meri, kar za postopke pred slovenskimi sodišči ni relevantno vprašanje,« so pojasnili. Hrvaška sodna praksa ob tem po njihovih ugotovitvah temelji na hrvaškem pravu, v katerega v relevantnem obdobju še ni bila implementirana evropska direktiva z aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, so dodali.
Kot so povzeli, so kreditne pogodbe hrvaških bank vsebovale določbe, na podlagi katerih so lahko banke enostransko spreminjale pogodbeno obrestno mero. »To za postopke pred slovenskimi sodišči ni relevantno, saj je bila v primeru slovenskih bank obrestna mera sestavljena iz seštevka fiksnega pribitka (obrestne marže) ter referenčne obrestne mere LIBOR na švicarski frank, banke pa niso imele možnosti enostransko določati višine obrestne mere,« so zapisali.
Poleg tega je po njihovem razvidno, da so ključne razlike na Hrvaškem in v Sloveniji tudi v zvezi z razumljivostjo valutnih klavzul v pogodbah. »Tudi če v posameznem primeru banka morda ne bi v celoti izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti do potrošnika, to ne pomeni nujno, da je valutna klavzula oz. dogovor o tuji valuti neposredno ničen, kot so zaključila hrvaška sodišča,« so ocenili v ZBS.
Hrvaško ustavno sodišče je v začetku februarja zavrnilo pritožbe sedmih bank na odločitev vrhovnega sodišča in višjega sodišča za gospodarske zadeve ter potrdilo ničnost valutne klavzule in spremenljive obrestne mere pri posojilih v švicarskih frankih. Sedaj lahko vseh 125.000 hrvaških posojilojemalcev v švicarskih frankih toži banke.
