To pot so ubrale mnoge, za katere je napisal glasbo – Presenečenja, Ptica vrh Triglava, Na vrhu Nebotičnika, Pegasto dekle, Lastovka, Maja z biseri, Ljubljančanke, Mlade oči, Ti si moja ljubezen…
Jure Robežnik se je rodil leta 1933 v Ljubljani. Na filozofski fakulteti je študiral germanistiko, domače okolje pa ga je preželo z izvrstnim čutom za glasbo. Dodatno znanje si je z učenjem klavirja nabiral pri Glasbeni matici, ki je stala čez cesto od njihovega domovanja. Že v času študija je bil med pionirji slovenske zabavne glasbe.
Vaše osnovno šolanje je sovpadlo z drugo svetovno vojno. Kot danes ste se morali tudi takrat šolati na daljavo…»Vsako leto so nas po nekajkrat preselili iz ene stavbe v drugo. Proti koncu vojne, ko so nas preletavali bombniki, pa smo stalno bežali v zaklonišča, tako da je bilo takrat pouka bolj malo. Vseeno pa smo imeli vsaj to srečo, da je potekal v slovenščini. Žena, ki je bila doma čez Savo, v Črnučah, ga je imela v nemščini.«
Svoje življenje ste preživeli v objemu glasbe. Vam je študij germanistike prišel kdaj prav?»Zelo, že s tem, da sem tam spoznal ženo. V časih, ko smo bili mladi, smo gledali na svet s hrepenenjem. Ni bil tako blizu, kot je danes, če seveda odmislimo ta koronačas. Morda je bil razlog, da sem šel študirat jezike, prav to hrepenenje po svetu.«
Precej ste se potepali po svetu…»Obseden sem s potovanji. Že kmalu sem šel z Janezom Čukom in Janezom Gregorcem na avtostop v Stockholm, kjer smo vse poletje pomivali posodo v restavraciji. Enkratno doživetje je bilo tudi igranje po ameriških vojaških bazah v Franciji, kar nam je uredil prijatelj, ki je neke noči kmalu po vojni s čolničkom odveslal do Trsta, od tam pa odšel do strica v Francijo. Igrali smo jazz in pesmi iz muzikalov, občasno se nam je pridružil še Vinko Globokar, ki se je pozneje podal v drugačne vode. Še danes sva prijatelja. Odkar je odšel Mojzes (Mojmir Sepe), sva še edina glasbenika tiste generacije.«
Kako ste postali popevkarski skladatelj?»V petdesetih letih je bilo vokalne glasbe bolj malo. Pri Big bandu na primer je pevka le vsake toliko prišla na oder. S pojavom Elvisa Presleyja je začel vokal pridobivati veljavo. Obenem Radio Ljubljana ni imel v arhivu vokalne glasbe, zato so nas nagovorili, da smo se začeli ukvarjati s tem.«
Kdo je bil glavni pobudnik?»Naš vzornik in mentor je bil Bojan Adamič, zelo prijazen človek. Nas mlajše je spodbujal, naj pišemo. Vse je izšlo iz radijskega Big banda, 'Adamičevega orkestra'.«
Kako sta se spoznala z Mojmirjem Sepetom?»On je bil tri leta starejši od mene, kar v zrelih letih ni nič, če pa jih imaš 18, on pa 21 in je že velik zvezdnik, trobentar v Adamičevem orkestru, je to kar velika razlika. Nekaj let pred Mojzesom sem spoznal Atija Sossa. Poleg radia kot nekega veznega člena je bila zbirališče glasbenikov in mladih kulturnikov promenada pri Nami in naprej po Cankarjevi. Tam smo se večinoma spoznali.«
Kaj ste poslušali v mladosti?»Big bande – Woody Herman, Duke Ellington, Glenn Miller. V Sloveniji tega skorajda ni bilo. Pravzaprav smo kar orali ledino, mislim Adamič. Pred nami je bil manjši ansambel, ki je igral v baru Slon in ga je vodil Feri Souvan. Spomnim se tudi pevca Zorana Kržišnika, med letoma 1957 in 1986 ravnatelja Moderne galerije, ki sem ga srečal na radiu.«
Kržišnika so snemali na radiu?»Haha, to je pa smešno vprašanje, takrat sploh še ni bilo magnetofona. V program je šlo vse v živo.«
Kako se je prepletalo sodelovanje med pisci besedil in pisci glasbe?»Več ali manj je šlo za osebne, prijateljske vezi. Recimo Gregor Strniša, ki je bil zame prvi od teh velikih piscev, je bil moj in ženin kolega. Skupaj smo leta 1952 vpisali germanistiko. Ko je prišla pobuda, da je treba delati vokalne pesmi, sem ga nagovoril, 'daj, boš malo zaslužil', in potem je šlo to naprej. Omeniti moram še enega veterana, Ježka. On je bil starejši, pisal je besedila in tudi kakšno vižo je pogruntal.«
Kaj je bilo običajno prej, besedilo ali tekst?»Različno. Načeloma naj bi bila prej glasba. Vem, pisci besedil bodo rekli obratno. Kar smo imeli napisano, smo si predali nekje v Ljubljani, večinoma na radiu, še lepše v Turistu čez cesto, ki je imel krasen gostinski vrt.«
Kdo je bil vaš najljubši avtor besedil?»Težko rečem. Jih je le bilo kar nekaj odličnih. S Strnišem sva začela, potem je bila Elza Budau, tudi z Dušanom Velkavrhom smo bili družinski prijatelji in tako naprej.«
Za katerega izvajalca ste najraje pisali?»Vi res hočete, da se komu zamerim… Kaj mi že uide iz glave… Za Eldo Viler sem pisal z veseljem, pa za Majdo Sepe, seveda. Bila je cela plejada teh pevcev. Lado Leskovar, Marjana Deržaj pa Bele vrane.«
Katera je tista pesem, ki vam je tako všeč, da vam je žal, da je niste napisali vi?»Mojzesova Vzameš me v roke. To podpišem.«
Govorilo se je, da so avtorji besedil zelo dobro zaslužili. Kaj pa skladatelji in aranžerji, ste se lahko s tem preživljali?»Za vse, kar smo napisali za radio, smo dobili korekten honorar. Ni bilo bogastvo, ampak vseeno lepo. Ko sem oddal pesem, sem šel na blagajno in tam mi je punca odštela denar, kar pravljično vsoto za današnje čase. Nekaj časa bi lahko živel le od honorarjev. No, saj tudi sem. V službo sem šel razmeroma pozno, pri osemindvajsetih.«
Ko ste leta 1974 postali urednik in nato direktor Založbe kaset in plošč RTV SLO, niste več veliko skladali. Elza Budau je dejala, da moraš biti za pisanje besedil mlad. Kaj pa za pisanje glasbe?»Morda je nekaj na tem, predvsem pa je prišla drugačna glasba. Sam čutiš, da nisi več v tem. Moraš biti v skladu z dobo, v kateri pišeš. Prišli so novi časi, kantavtorji Šifrer, Domicelj… Tako je bilo tudi s Slovensko popevko, ki je zamrla v sredini sedemdesetih. Bila je duh nekega časa, ki je minil.«
Katera od vaših pesmi se vam največkrat prikrade v glavo?»Mogoče Presenečenja. Pa Človek, ki ga ni, Mlade oči…«
Za koga bi danes z veseljem kaj napisali?»Na radiu slišim več odličnih mladih vokalistk, pa niti ne vem njihovih imen. Recimo Nuša Derenda je krasno zapela Mlade oči.«
V času vašega direktorovanja Založbi kaset in plošč je izšel tudi legendarni album Dolgcajt skupine Pankrti. Ali lahko po vaših kriterijih tudi Petra Lovšina štejemo med pevce?»Seveda. Je pa iz nekega drugega časa. Nekoliko težje si ga predstavljam, da bi leta 1973 na Slovenski popevki zapel pesem Leti, leti, lastovka.«
Kako preživljate upokojenske dni? Če smo natančni, lastovke so se v tem času vrnile že tridesetkrat.»Ko grem iz hiše, je zame glavno, da se dobim s starimi prijatelji. Tega zdaj ni. Pa na fitnes sem hodil. Ostanejo mi lepi sprehodi okrog Koseškega bajerja. Z ženo imava na srečo doma veliko knjižnico, tako da nisva preveč pred televizorjem. Zdajle grem pa čez pol ure z vnukinjo do Čada po nekaj priboljškov za dva dni.«
Čez tisoč let, ko bo neki drug par stal pod hrastom, ki ne bo več zelen, ampak prastaro temno drevo in bo svetil Orion… Se vam zdi, da je merska enota za velike spremembe še vedno dolgih tisoč let?»Razvoj sveta, civilizacije gre sedaj mnogo hitreje. Pred tisoč leti se v sto letih ni veliko spremenilo. Ciklus sprememb je vedno krajši. Starejši idealiziramo preteklost, z nostalgijo se spominjamo lepih starih časov. Odnos mladih je drugačen, sedanja hitrost jih ne moti in se je niti ne zavedajo. In prav je tako. Mislim pa, da onega hrasta čez tisoč let več ne bo. Ostal bo Orion.«
