»Pomagamo povsod, kjer lahko in kjer je smiselno,« pravi Tereza Novak. »Veliko prostovoljcev na terenu razdeljuje viške hrane. To dejavnost smo v epidemiji bistveno razširili, saj so se potrebe pomnožile. Vidimo, da je včasih ljudem že to, da nekdo pride in da spregovori par besed, zelo dobrodošlo. Ljudje so sami, potrebujejo človeški stik. Še vedno pomagamo v domovih za starejše in v bolnišnicah, z deli, ki so nujno potrebna, pa jih te organizacije zaradi pomanjkanja kadra ne zmorejo zagotoviti ...«
Seveda bi država morala poskrbeti, da njene ključne inštitucije lahko delujejo, pravi Tereza Novak. »S sistemom javnih del, ki ga bodo v povečanem obsegu lahko koristili predvsem domovi za starejše, bo manko počasi zapolnjen in takrat bodo potrebe po prostovoljcih manjše. A ko se je treba hitro odzvati, brez prostovoljcev ne gre. Recimo ko ukinejo javni prevoz in se kar naenkrat pojavi težava v domovih za starejše, kjer ne vedo, kako bodo zaposleni prišli v službo. Zaposleni, ki morajo biti v službi, ker so tam najbolj ranljive skupine državljanov, ki rabijo oskrbo. Takšno težavo je treba rešiti takoj in če je ne reši država, jo rešimo mi. Kjer je treba, je pomoč pri prevozih še vedno organizirana na ta način.«
Močna infrastruktura
Za zagotavljanje takojšnje pomoči prostovoljcev je nujna razvita, delujoča in prožna prostovoljska infrastruktura. Slovenska filantropija ima že leta vzpostavljen učinkovit sistem vključevanja posameznikov v prostovoljske dejavnosti, mentorstva in izobraževanja. Ta sistem je bilo v epidemiji treba prilagoditi, saj so se naenkrat pojavile popolnoma drugačne in zelo številčne potrebe.
»Zelo na hitro smo se morali reorganizirati. Da smo se odzvali, smo prerazporedili delo nekaterih zaposlenih. Dobre izkušnje imamo iz leta 2015. Uspelo nam je, ne da bi preveč trpel naš delovni proces – v epidemiji smo vzpostavili celo dodatne programe in aktivnosti,« ugotavlja Tereza Novak.
Med drugim so vzpostavili dodatno celodnevno koordinacijo. »Od jutra do večera smo ciljno iskali ljudi prek vseh možnih kanalov. Vzpostavili smo spletno usposabljanje, ker ni šlo drugače in ker smo ljudi vendar morali pripraviti na to, kam kot prostovoljci vstopajo. Dodali smo individualni razgovor prek zooma z vsakim novim prostovoljcem, dnevno imamo na vseh lokacijah vsaj enega svetovalca. Seveda mora biti tudi s strani inštitucije, recimo bolnišnice, nekdo na razpolago prostovoljcem … Za tem, da na stotine ljudi po vsej državi že mesece pomaga v vlogi prostovoljcev, stoji močna infrastruktura. Tega ne moreš vzpostaviti kar tako,« poudarja Tereza Novak.
Ob tem z nekaj grenkobe dodaja, da politična situacija ne pomaga. »Ne počutimo se dobro, če poslušamo, kako nevladniki zajedamo državo. Če poznaš razmere, je še toliko bolj neverjetno, s kakšno lahkoto nekdo kritizira nevladne organizacije, ne da bi se v resnici vprašal, kaj delamo, kje so naši resursi, kakšni so vložki. Seveda se trudimo, da bi kar najbolj predstavili svoje delo, a zelo na glas se slišijo zelo slabe stvari in čeprav so popolnoma neresnične, jih je zelo težko ovreči.«
A že se Tereza Novak nasmeje: »Sem pa zato toliko bolj ponosna na svoje sodelavce. Res se mi zdi, da se lahko pohvalimo. Večkrat pomislim, da če bi bili vsi ljudje tako zavzeti in tako odgovorni, kot so pri nas, bi stvari tekle popolnoma drugače ...«
Sadeži družbe
Prostovoljstvo za državo nikoli – v nobenem, še tako izrednem času in pod nobeno vlado – ni prioriteta, zato Slovenska filantropija v okviru Mreže prostovoljskih organizacij prek raznovrstnih aktivnosti zagovorništva nenehno bdi nad položajem prostovoljstva pri nas: opozarja, svetuje, izvaja kampanje, sodeluje pri sprejemu zakonov in predlaga izboljšave.
Obenem je Slovenska filantropija tudi sama prostovoljska organizacija, s katero tudi v povsem običajnem letu brez epidemije sodeluje približno 600 prostovoljcev. »Gre za zelo raznovrstne dejavnosti, od učne pomoči, mentorstev do družabništva, kar je projekt, ki bi se lahko bistveno razširil, saj je potreb res veliko,« pripoveduje Tereza Novak.
Velik sklop aktivnosti Slovenske filantropije je delo z migranti. »Smo ena od tistih organizacij, s katerimi pride v stik čisto vsak, ki pride v azilni dom. Iščemo načine, kako ljudi podpreti: povsod kjer je treba in kjer si ljudje želijo,« pravi Tereza Novak. »Imamo dnevni center, ki v času epidemije deluje drugače kot sicer, a se zelo trudimo, da so naši uporabniki dobro informirani o epidemiji in o dogajanju pri nas. Veliko se ukvarjamo z zagovorništvom, še posebej glede otrok brez spremstva. Sodelujemo z drugimi organizacijami v Sloveniji in Evropi in prenašamo dobre prakse.«
Za povrh oziroma ves čas pa je tukaj še medgeneracijsko sodelovanje ter posebni skupnostni centri Hiše Sadeži družbe, ki jih pri Slovenski filantropiji razvijajo zadnje desetletje in pol. »V resnici je zelo zanimivo, kako se v teh središčih ustvarjajo take zelo razširjene družine ljudi, ki so res različnih generacij in ki prevzemajo različne vloge. Takšni prostori so generator razumevanja med generacijami, kar ni nujno preprosto ustvariti. Se pa da. To so projekti, ki bi jih bilo treba spodbujati povsod. Skupnostni projekti, ki zelo pozitivno delujejo na skupnost, na povezovanje,« poudarja Tereza Novak.
