»V profesionalnem življenju je pomembno, da na točkah, kjer nisi suveren, poiščeš sodelavce, ki so na teh področjih dobri, boljši od tebe, najboljši,« poudarja Tina Popovič. »Projekti Divje misli privlačijo raznolike in zanimive ljudi, ki, ko postanejo naši sodelavci, prevzamejo razvoj določenih smeri delovanja. S strokovnostjo, voljo do dela ter povezovanjem drugih ustvarjalcev razvijajo vsebine, ki so vse tako ali drugače povezane s knjigami. Ta način delovanja in tudi volja do igranja z novimi formati, vse temelječe na strokovnosti, je ključ do dobrega dela.«
Tina Popovič zase pravi, da ko jo nekaj nagovori, se temu posveti. »Mnoge stvari so predme preprosto prišle; je pa seveda vedno stvar odločitve, ali boš nekaj sprejel ali ne in kako boš zagrabil.«
Izpod krošenj v Šiško
Tako je bilo tudi s Knjižnico pod krošnjami, ki se je pred sedemnajstimi leti rodila kot majhna poletna zamisel za dopolnitev glasbenega festivala v Tivoliju. »V park smo postavili police s knjigami in nekaj ležalnikov, da bi si obiskovalci krajšali čas med čakanjem na dogodke. Verjetno bi zamisel obtičala v tistih parih dneh, če ne bi poklicala takratna direktorica Turizma Ljubljana Barbara Vajda, češ, to je krasna ideja, a bi jo postavili še kje v Ljubljani ...« pripoveduje Tina Popovič.
Danes je Knjižnica pod krošnjami vseslovenski projekt, ki iz Ljubljane vsako poletje vstopa tudi v druge kraje. »Vsako leto se oglasi še kakšno novo mesto ali organizacija, ki želi branje pod drevesi pripeljati v svojo skupnost. Lepo je spremljati, kako projekt povezuje in živi v različnih okoljih, raznovrstne so specifike različnih prostorov, odnosov do prostora, do knjig, do branja,« pravi.
Leta 2015 se je ekipa Divje misli prijavila na razpis Mestne občine Ljubljana, ki je iskala upravljavca Vodnikove domačije. »Določeno je bilo osnovno področje delovanja, literatura, ostalo je bilo precej odprto. S Katjo Preša sva se odločili, da poskusimo, čeprav z upravljanjem prostorov nismo imeli nikakršnih izkušenj.«
V takšnih trenutkih, pravi Tina Popovič, je najbrž bolj sreča kot naivnost, da se ekipa Divje misli pred spremembami, izzivi, tudi pretresi ne ustraši, prej razmisli: preprosto poskusi in deluje. »Zanimiv je bil izziv, ali je mogoče rojstno hišo literata, ki jih je v Sloveniji precej, spremeniti v urbani literarni dom. Literarno središče je v našem primeru relativno majhno, ima pa veliko dvorano, galerijo in številne majhne prostore, ki jih je bilo treba osmisliti.«
Navduševati nad branjem
Ena od osnovnih nalog upravljavca Vodnikove domačije, danes Hiše branja, pisanja in pripovedovanja, je skrb za Vodnikovo dediščino. »Poiskali smo največje strokovnjake za Vodnika in skupaj z njimi iščemo in pripravljamo načine, s katerimi oživljamo Vodnika kot zgodovinsko osebnost, lik, ki je še vedno malo poznan. Povezali smo se z ZRC SAZU, mestnim muzejem, NUK ...« Andrej Rozman Roza je postavil hišno predstavo, pripravili so kolesarsko turo po Vodnikovi Ljubljani z dr. Luko Vidmarjem ter programe za šolske skupine.
»Zvesti smo osnovni ideji: navduševati nad branjem. Sporočati, da je branje najbolj samoumevna stvar, ki jo počnemo v prostem času, in da prinaša ogromno. Osnova raznolikih druženj s knjigami, ki jih pripravljamo na domačiji, je prijeten, gostoljuben prostor, kjer se imamo dobro in se radi družimo,« pojasnjuje Tina Popovič.
»Zgodbo iz knjige lahko med drugim tudi prirediš in skupaj z animacijo, glasbo in pripovedovanjem postaviš na oder; prav to izjemna sodelavka Špela Frlic že leta razvija in pripravlja za otroke in družinsko publiko. Zdaj tudi s Pravljičnim studiem, namenjenem razvoju metodologije in pripovedovalskih orodij. Ogromno raziskujemo, poskušamo, sodelujemo in iščemo nove izraze …«
Vodnikova domačija je danes živahen prostor, ki vrvi od literarnih in pripovedovalskih dogodkov, glasbe, razstav s področja ilustracije, priložnostnih sejmov in plodnih izmenjav. Šole tu preživljajo kulturne dneve, ali pa ekipa Vodnikove domačije s programi gostuje po kulturnih domovih. Pomembna je tudi dejavnost Galerije Vodnikove domačije, ki jo vodi Maša P. Žmitek: tukaj se odvija prvi sejem slovenske ilustracije, na sporedu vsakega decembra, nastaja pa tudi Center za ilustracijo, prva skupna platforma slovenske ilustracije, ki bo pomembna tudi v času, ko se bo Slovenija predstavljala na sejmu otroške literature v Bologni. V hiši delujejo tudi majhna knjigarna, soba za pisanje in pisarna Ljubljane, Unescovega mesta literature, ki povezuje literarne ustvarjalce v mestu.
»Če upravljaš takšno hišo, si vedno v pogonu. Veliko je pogovorov, poizkusov, variacij in ponovitev, ogromno vztrajanja, kar je pomembno pri delovanju na dolgi rok. V teh ponovitvah lahko – če si dober in kritičen opazovalec – kot ekipa vedno znova zaznavaš možnosti in priložnosti za izboljšave. Tako ne obstaneš, pač pa se premikaš, zadovoljen s tem, kar delaš. In to je bistveno: da najdeš veselje v tem, kar počneš,« razmišlja Tina Popovič.
