Čeprav bo na svetovnem prvenstvu na Pokljuki nastopilo 337 tekmovalcev iz 38 držav, bržkone nihče ne bo deležen tolikšne pozornosti kot Johannes Thingnes Boe. Norvežan je po slovesu Martina Fourcada postal glavna zvezda biatlonske karavane in je ob trenutni formi prvi favorit, da na Pokljuki še oplemeniti svojo zbirko kolajn. Ta je resnično bogata, saj jih je na svetovnih prvenstvih doslej osvojil že 20, od tega je polovica zlatih. »Komaj čakam, da se prvenstvo začne. Forma je dobra, moj odstotek zadetih tarč pa raste, zato se na Pokljuko odpravljam samozavesten,« je pred odhodom v Slovenijo dejal Johannes Thingnes Boe.
Že res, da bo tekmovalec iz Stryna 28 let dopolnil šele v maju, a je že sedaj z 52 posamičnimi zmagami tretji najuspešnejši biatlonec vseh časov. Več sta jih dosegla le njegov rojak Ole Einar Bjoerndalen (95) in Fourcade (83). Pri tem je zanimivo, da Boe v mladosti sploh ni želel postati biatlonec. »Želel je postati nogometaš, vendar so temu nasprotovali starši. Prepričani so, da je to neumen šport,« je že pred časom razkril njegov pet let starejši brat in tekmec v svetovnem pokalu Tarjei Boe. Ta je bil vrsto let Johannesov vzornik, a sta se vlogi z leti obrnili. Za to so bili krivi številni uspehi dvakratnega dobitnika velikega kristalnega globusa in tudi rekordi, ki jih je začel nizati že zelo zgodaj.
Svoj talent je Boe v mladosti pilil pod mentorstvom uglednega trenerja Andersa Bruna Henunuma, njegova nadarjenost pa je polno zasijala v letih 2010, 2011 in 2012, ko je osvojil tri zaporedne naslove svetovnega mladinskega prvaka. Nanj so zato postali pozorni tudi v norveški članski reprezentanci. V svoje vrste so ga rekrutirali pri 19 letih, česar pri tej starosti ni uspelo niti biatlonskemu kralju Bjoerndalnu. »Obstaja še nekdo, ki je boljši biatlonec od mene. To je moj mlajši brat Johannes. Zelo se ga bom bal, ko bo začel nastopati v svetovnem pokalu,« je leta 2011, ko je osvojil svoj prvi in doslej edini naslov v skupnem seštevku svetovnega pokala, napovedal Tarjei Boe. Da je bilo zaupanje v Johannesa upravičeno, je mladenič dokazal v sezoni 2013/14, ko je v Kontiolahtiju zmagal v sprintu in se prvič v karieri povzpel na najvišjo stopničko zmagovalnega odra. Že leto pozneje se je njegov seštevek prvih mest povzpel na deset in postal je najmlajši biatlonec v zgodovini s toliko zmagami.
Boe je sicer že od samega začetka veljal za izjemno hitrega tekača, kar je prenesel tudi na strelišče. A (pre)hiter prst na sprožilcu ga je nemalokrat stal še boljšo uvrstitev, kar pa se je spremenilo s prihodom strelskega trenerja Siegfrieda Mazeta v norveško vrsto. Pod budnim očesom Francoza je Boe postal še boljša različica samega sebe in resna konkurenca Fourcadu, s katerim sta skozi leta stkala prijateljsko rivalstvo. To je vrhunec doseglo na olimpijskih igrah leta 2018 v Pjongčangu, kjer je Boe osvojil zlato in dve srebrni medalji. »Martin me je prisilil, da sem bil na startu še boljši biatlonec. Zahvaljujem se mu za vse, kar me je naučil,« je po slovesu francoskega asa dejal Norvežan.
Rekorder po številu zmag v eni sezoni – v predlanski jih je nanizal 16 – prosti čas najraje preživlja ob igranju računalniških iger, za kar pa ima po rojstvu sina Gustava precej manj časa. Nasmejani biatlonec ima sicer med tekmeci sloves zelo poštenega tekmovalca. Leta 2019 mu je društvo European Fair Play Movement podelilo nagrado za fair play, ki si jo je prislužil, potem ko je po zasledovalni tekmi v ZDA žiriji priznal, da je na zadnjem streljanju izstreli le štiri naboje, eden pa je ostal v magazinu. S tem se je odpovedal 43 točkam svetovnega pokala in 7000 evrom. »Ni lahko takole oddati točk. A upam, da sem s tem spodbudil tudi druge športnike, da bodo ravnali v duhu poštenega boja,« je tedaj povedal Boe, ki je nagrado prejel iz rok najstarejšega slovenskega olimpionika Mira Cerarja.
