Mračen in meglen je čas, skozi katerega se prebijamo, zato tudi moj intimni štafelaj vse bolj kleca pod temnimi nanosi. Ponedeljkovo televizijsko naznanilo hudega spolnega nasilja na gledališki in filmski akademiji, kjer si tudi sam služim kruh in pretežno z optimističnim veseljem delim drobtine vednosti z radovednimi mladimi ljudmi, me je najprej šokiralo in razjezilo, potem pa tudi razžalostilo in čustveno porazilo do tal. Šok je bil toliko hujši, ker o zadevi prej nisem vedel ničesar. Res je, da moja »teoretična« predavanja potekajo daleč stran od »prakse« in v drugih terminih, na samem robu glavnega toka skupinskega poučevanja predmeta, ki se mu nekoliko ozkogledo reče dramska igra, kljub temu pa mi študentje režije in dramaturgije neobvezno pripovedujejo o skupinskem delu z »igralci«, me vabijo na svoje produkcije in me včasih celo prosijo za kakšen nasvet. O spolnem nadlegovanju ali kakršnemkoli drugem nasilju niso prišle do mene niti govorice; moral sem nekajkrat klikniti, da sem ugotovil, za koga sploh gre in kdaj naj bi se dogodil ta sramotni incident, če ne še kaj hujšega. Krivda je moja, vsekakor, ker se s študenti nisem dovolj poglobljeno pogovarjal o njihovih težavah.
To je bil teden slabih novic; počutil sem se, kot da bi bil priključen na aparat, s katerim mi nekdo v možgane pošilja izdatne odmerke umazane elektrike, pri čemer ...