V Mali galeriji so se z novo razstavo Vrednost grafike domala heretično lotili razmisleka o materialni vrednosti umetnosti. »S študenti ljubljanske pedagoške fakultete smo želeli nasloviti tudi posebnost našega razstavnega prostora, Mala galerija namreč sodi pod neposreden okvir Banke Slovenije,« razlaga kustos Vladimir Vidmar. Razmislek je mlade ustvarjalce tako peljal v smeri, zakaj v kontekstu umetniških diskurzov 19. in 20. stoletja dejstvo, da je umetnost lahko in tudi je materialna vrednost, tako pogosto spodkopava njeno pozicijo vrednote.
Gre za duha ali moč?
Vrednost navadno povezujemo z uporabnim, medtem ko to, kar naj bi bilo vrednota, sodi na področje duhovnega, opozarja kustos: »Estetska teorija od razsvetljenstva naprej o umetnosti nenehno govori kot o nečem, kar namesto uporabne vrednosti ponuja čustveni in intelektualni užitek.« A sodobna umetnost včasih tudi namerno radikalizira to, kako je umetnost (zamolčano) vedno vpeta v različna razmerja moči, tudi ekonomsko in politično. Kaj se torej zgodi, ko umetnost poveže vsaj na videz nasprotna vidika vrednosti in vrednote?
»Grafika se v takih idejnih okvirih gotovo pojavlja kot privilegiran teren za spodkopavanje starih dogem. Njena bistvena lastnost, reprodukcija, namreč umetniškemu delu odvzema status neponovljivosti, ki je v umetniških diskurzih tradicionalno tolikokrat poudarjen,« spomni kustos. Nekateri avtorji so se vprašanja vrednosti umetnosti lotili neposredno prek očrta vloge umetnika v današnji družbi ali pa njegove gmotne pozicije, drugi so segli na širše področje potrošništva, del ustvarjalcev je pristopil bolj abstraktno ali se v navezavi z materialnostjo umetnosti raje posvetil eksperimentom z grafično tehniko…
Je original grafični list ali matrica?
Prek načina prezentacije grafičnih del so se avtorji poglobili tudi v vprašanje potrebe po neposredni prisotnosti umetniškega dela. »Grafika hkrati je in ni pred gledalcem, prisotna je kot grafični list, odsotna pa kot matrica. Je torej 'original' pred gledalcem grafični list ali matrica?« provocira Vidmar.
Razstavljene grafike je mogoče videti le skozi svojevrstna kukala na zatemnjenih izložbenih oknih galerije, prikazane pa so prek videoprojekcije: »Šli smo v dodaten ekstrem – kar vidimo skozi kukala, namreč niso niti grafike, temveč se grafika spremeni še v neki drug medij. Velike videoprojekcije z daljave omogočajo zelo dober pogled na sicer fizično manjša grafična dela.«
S tovrstno transformacijo so želeli osvetliti tudi izkušnjo zadnjega leta, ko neposredna fizična prisotnost na razstavah ni bila mogoča, zato tudi ne more biti odločilna za izkušnjo razstave, so prepričani v Mali galeriji.
