Ko boste gledali Koščke ženske, boste ves čas čakali, kdaj bo prišel Adam Driver. Saj veste, tako kot je v finišu filma Razcepljen (2016) prišel Bruce Willis, popil kavo in brez besed povedal, da je Razcepljen le nadaljevanje Nezlomljivih (2000). Tako bi lahko prišel Adam Driver in povedal, da ima Zakonska zgodba (2019), v kateri sta se ločevala s Scarlett Johansson, tudi drugi del. Da so Koščki ženske nadaljevanje Zakonske zgodbe. Ali vsaj zgodba v istem filmskem vesolju. Tudi Netflixov film Koščki ženske je namreč ena tistih dram o težkih in neprijetnih temah medpartnerskih odnosov, ki ničesar ne olepšujejo in cenzurirajo. Začne pa se z enim tistih dolgih prizorov, ki jih bo filmska zgodovina nedvomno pomnila. Začne se s porodom, ki je režiran in odigran tako prepričljivo, da bodo težko dihali tudi moški. Saj veste, kot je v zimzeleni komediji Junior (1994) počel Arnold Schwarzenegger.
A namesto Driverja in Schwarzenggerja tokrat gledamo Shio LaBeoufa (Sean), vse tiste popadke pa čutimo v sapi in vidimo na obrazu odlične Vanesse Kirby (Martha). Režiser Kornél Mundruczó, čigar ime si velja zapomniti, namreč to rojstvo posname tako, kot je Sam Mendes posnel zgodovinsko dramo 1917 (2019). V neprekinjenem kadru. Tako da zdaj namesto vojne brez premora gledamo porod brez premora. In v tistih uvodnih dvajset in nekaj minutah je zaradi tega vse tako intenzivno in neposredno, kot da bi šlo zares. Kot bi bilo vse to tresenje, slabost, odtekanje vode, krčenje maternice in odpiranje materničnega vratu posneto iz prve roke. In ko enkrat vidimo, kakšno čustveno in fizično potovanje v neznano je porod, scenarij iz tega čudeža naredi tragedijo.
Tragedijo in triler. Ker v drugem dejanju so Koščki ženske, ki bi morali biti drama, tudi malo triler. Kdo je kriv za smrt novorojenke, se sprašujemo. A bolj ko se film pomika naprej, bolj je jasno, da to ni vprašanje, ki je v prvem planu. Ne. Bolj ko se film pomika naprej, bolj postaja bistveno, kako naj se naprej pomakneta nesojena starša. Kako naj živita dalje. Ker bolečina ostane, življenje pa teče dalje. Kot reka pod nedokončanim bostonskim mostom, ki se vedno znova znajde v daljnem planu. »Če za vsak steber porabiš štiri dneve, to pomeni šestmesečno zamudo,« slišimo na začetku. Seveda – most je simbol odnosov, ki jih gradimo. In tudi pri odnosih se poznajo vse te zamude in razpoke. In če se lahko nekega ljubega dne podrejo ti inženirski megapodvigi, se lahko pod težo čustev sesedejo tudi človeška telesa in partnerski odnosi.
V drugi polovici filma namreč slišimo zgodbo o znameniti zrušitvi washingtonskega mostu Tacoma Narrows. Strokovnjaki niso znali povedati, zakaj. Dokler niso pomislili na resonanco in neprepuščanje vetra. Da, skoraj dva kilometra dolg most, ki je bil v tistem času tretji največji v ZDA, je vijugal, kot bi bil narejen iz želeja. In zaradi vseh teh tresljajev, ki so v našem primeru pač čustveni, je v razsulu tudi Martha. Ali še bolje – v koščkih je. Zaradi neznosne izgube, zaradi odtujenega moža, zaradi zvedavih znank, zaradi vsiljive mame in zaradi vseh tistih besed, ki bolijo. Pečejo, glušijo in hromijo. Tiščijo k tlom tako kot v Zakonski zgodbi. Angleški prvenec madžarskega režiserja morda res ni prelomen, je pa odličen primer, kako na film pristno prenesti zapletene partnerske odnose. Drama Koščki ženske pač pove vse tisto, kar se žanrsko pričakuje. In pristavi dve sijajni igralski predstavi.
