V sredo, 6. 1. 2021, sem v Dnevniku pod rubriko Nepreslišano prebrala komentar g. Petrovca o sovražnem govoru, ki ga ne primanjkuje v našem parlamentu, s katerim smo prišli na raven nacizma v 30. letih prejšnjega stoletja. Nadaljuje z besedami, citiram: »Tisto, kar je najbolj žalostno, je pa to, da imamo pri nas enega človeka v državi, ki je imel moč in jo še vedno ima, v preteklosti pa je je imel še več, ki bi te pojave lahko in moral vsaj omejiti, če ne že preprečiti. In nikoli ni naredil tega, prav nasprotno, podpira nosilce te ideologije, kjer le more. To je predsednik Pahor.«
Vedno znova se čudim Pahorjevemu prvemu mestu v anketi Vox populi oziroma ljudem, ki mu to mesto prisodijo. Toliko kritik na njegov račun. Pa njegova melanholična poza na ograji v Egiptu, objavljena na instagramu, pa graciozna drža na supu na Blejskem jezeru (v ta gmašnem oblačilu )… Spominjam se še objemov s hrvaško predsednico, cmokanja z Junkerjem in seveda miškic… To ni obnašanje predsednika neke države.
Skratka, Pahorju predlagam, da se postavi pred ogledalo, dobro in resno premisli o svojih dejanjih in o nakladanju, ki mu gre dobro z jezika (od tega pa en velik nič). Moral bi biti predsednik s hrbtenico in za našo skorumpirano in strankarsko državo narediti vse, kar je mogoče.
Cvetka Pezdič, Radovljica
