V Etiopijo je po tem, ko je že prej štiri leta živela in delala v Keniji, potem pa bila eno leto v Sloveniji v službi, kot socialna delavka in laična misijonarka prišla pred dvema letoma, kjer kot socialna pedagoginja dela z otroki z ulice v Don Boskovem centru za fante. »Življenje je v glavnem mestu v primerjavi s podeželjem, ki je zelo revno in preprosto, precej drugačno. Sicer je veliko revščine tudi v mestu, vendar se ljudje kljub vsemu tu nekako preživljajo z delom na cesti. S podeželja pridejo v mesto, saj imajo vsaj upanje, da bodo kaj dobili z beračenjem ali zaslužili s tem, kar na cesti delajo ali prodajajo,« pojasnjuje Dominikova.
Ulice Adis Abebe so tako polne različnih dejavnosti. »Veliko se dogaja, praktično vse se dogaja na ulici,« opisuje. Na pločniku na razprtih rjuhah prodajajo brisače, slušalke, nogavice in še marsikaj drugega, vse le po nekaj centov. Zjutraj na pločnik prinesejo tudi friteze, v katerih cvrejo hrano, ki jo prav tako prodajajo. Enako velja za kavo, ki jo kuhajo na preprostih gorilnikih sredi ulice. Pogosto ponujajo tudi zelenjavo in sadje. »Na ulici si pogosto kupim banane ali jabolka, ki jih zelo pogrešam in so cenejša kot v trgovinah,« razloži sogovornica. V prodajani pet do šest precej majhnih jabolk stane okoli osem evrov, na cesti največ dva evra. Cene banan so primerljive slovenskim cenam, saj stanejo malo manj kot evro za kilogram. »Na ulici je vse cenejše kot v trgovinah, ki so sicer zgolj osnovno založene. Najboljša živilska trgovina v Adis Abebi je s svojo ponudbo primerljiva manjši živilski prodajalni pri nas, kjer dobiš osnovne stvari, pri čemer so cene dokaj blizu našim,« še razmere v Etiopiji v tem pogledu predstavi Polona Dominik. Za cenejšo in kakovostnejšo hrano se je zato bolje obrniti neposredno na lokalne pridelovalce, ki jih ne manjka.
Otroci beračijo, čistijo čevlje…
V Adis Abebo zaradi preživetja iz vse države prihajajo tudi otroci iz revnih družin. »Jesti nekako dobijo, četudi spijo na cesti, živijo v skupinah in drug drugemu pomagajo. Veliko je otrok, ki tako živijo, na desettisoče naj bi jih bilo samo v glavnem mestu, in to večinoma niso sirote,« pripoveduje Dominikova, ki zaradi svojega dela v domu za fante z ulice dobro pozna razmere. Otroci na ulici beračijo, delajo kot čistilci čevljev, nosači ali pa za nizko plačilo ponujajo tehtanje. Ob vseh mogočih uličnih prodajalcih, ki ob prometnem zamašku drobne izdelke in hrano ponujajo tudi voznikom avtomobilov, pa so po mestu raztreseni še razni kioski. V njih je recimo mesnica, katere meso praktično visi sredi ulice, in lokali, ki se raztezajo kar po pločniku.
Ob razlagi socialnih razmer v državi naša rojakinja pove, da so najemnine v glavnem mestu visoke in da se cene še dvigajo. Soba tako recimo stane skoraj 50 evrov na mesec, s tem da je v Etiopiji povprečna plača okoli 200 evrov, dober zaslužek pa je v državi 400 ali 500 evrov.
Revščina, korona, spopadi
Ob revščini in koronavirusu se Etiopija v zadnjih mesecih sooča tudi z oboroženimi spopadi na severu in občasno tudi v drugih delih države. V zadnjih tednih o dogajanju ni novic, ker je del države, ki je v vojni, še vedno odrezan od spleta, pravijo pa, da se razmere umirjajo. Kaj več o dogajanju Polona Dominik niti ne pripoveduje, saj so jo domačini opozorili, da oblast nadzoruje telefonske in spletne komunikacije, ter ji odsvetovali podajanje informacij o konkretnih dogodkih. V Adis Abebi, kot še pravi socialna delavka, življenje kljub vsemu poteka običajno. »Ljudje delajo in živijo kot prej, čeprav se o tem veliko pogovarjajo in jih je strah. Niti ne vemo natančno, kaj se dogaja.«
Kajenje je tabu
Sicer pa je, kot še pripoveduje Polona Dobnik, kot belka v Etiopiji povsod opažena, čeprav zdaj nanjo gledajo drugače, ker jo poznajo in imajo za eno od njih. »Etiopijci so zelo ponosen narod, tujce spoštujejo, vendar moraš sprejeti njihov jezik in kulturo. Moraš se jim prilagoditi, kar je razumljivo. Če primerjam s Kenijo, ki je bila kolonizirana in kjer so se ljudje bolj navajeni prilagajati tujcem, je tu zelo drugače, ker nikoli niso bili v lasti kakšne druge države,« pojasnjuje Slovenka. Etiopska kultura je bogata in vera ima zelo močno vlogo v družbi. »Zelo so verni, nič ne smeš reči proti veri in ateizem ne obstaja. So katoliki, pravoslavci in muslimani,« pravi Dominikova. Vsakdan je zelo kulturno obarvan, predvsem z verskimi praznovanji, ki jih je vsak mesec nekaj, z njimi pa so povezani posebni običaji, jedi in oblačila. Prisotno je tudi tradicionalno zdravilstvo, veliko imajo namreč zdravilnih rastlin, saj je življenje, predvsem na podeželju, zelo tesno povezano z naravo. Je pa med kulturnimi tabuji eden večjih kajenje. Pomemben izraz spoštovanja, ki se ga moraš naučiti, pa je, da ko ti nekdo nekaj poda z desno roko, kar koli že, moraš sprejeti z obema rokama. Pomembna navada je tudi, da ješ z domačini, skupno obedovanje je namreč del povezovanja skupnosti. Kar pa spremlja prehranjevanje z rokami iz iste posode.
V Etiopiji ni obroka brez injere, etiopskega kruha, ki je krožnik in pribor hkrati. Gre za spužvasto palačinko z luknjicami, ki je zaradi dolge fermentacije kiselkastega okusa. Narejena je iz moke starodavnega žita tef in vode, uživa pa se jo z različnimi zelenjavnimi in mesnimi jedmi, slednjimi predvsem za praznike. Injera, ki je na etiopski mizi vsak dan, je osnova za vsako jed, brez nje enostavno ne gre. Spečejo jo precej veliko, z rokami pa jo nato trgajo ter z njo zajemajo omake in nosijo v usta ali pa nanjo položijo različne jedi. »Vse se vrti okoli te gobaste palačinke,« kulinarični vsakdan na severovzhodu Afrike strne Polona Dominik. Injero poleg Etiopije poznajo tudi v Eritreji, Somaliji, Džibutiju, Jemnu in Sudanu.
