Nemška vladajoča krščanskodemokratska stranka CDU bo v soboto volila novega voditelja, ki bo pred parlamentarnimi volitvami septembra postal tudi kanclerski kandidat stranke. Kdo izmed trojice Friedrich Merz, Armin Laschet in Norbert Röttgen bo v soboto prevzel vodenje CDU, je sicer še povsem odprto. Vprašanje pa je pomembno tudi za Evropsko unijo. Merklova bo sicer ostala na čelu nemške vlade do sestave nove in bo vsaj dotlej tudi še krojila evropsko politiko, toda tudi EU že nekaj časa spremlja tranzicijo ob njenem sestopanju z oblasti, ki se je začelo junija 2018, ko je prenehala biti voditeljica krščanskih demokratov.
»Delovala je kot lepilo«
Kanclerka je v EU pustila ogromen pečat. Nemčija je z odprtjem vrat beguncem leta 2015 pokazala človeški obraz, zaradi česar je Merklova naletela na številne kritike z vzhoda integracije. Z ostro varčevalno politiko v času gospodarsko-dolžniške krize pa je poskrbela za veliko nejevolje med južnimi članicami, ki so morale v zameno za stroge gospodarske reforme prositi za pomoč evropske reševalne mehanizme. »Dolgo je imela škarje in platno v rokah. Njena vloga na evropski ravni je bila predvsem ta, da je stvari držala skupaj. Delovala je kot lepilo. Uveljavljanje nemških interesov in volje ni prihajalo izrazito do izraza, vsaj ne v tej meri, da bi to ljudem šlo v nos,« ocenjuje dr. Črt Kostevc z Ekonomske fakultete v Ljubljani.
Težko nadomestljiv osebni stil
V motorju nemško-francoskega vlaka je občasno prihajalo tudi do pokašljevanja, a se ji je s Parizom vedno znova uspelo poenotiti, tudi pri vprašanju evropskih reform. »Merklova je držala pravo smer, velikih tektonskih premikov pa ni izvedla,« meni Kostevc. Po njenem odhodu lahko vsaj v začetni fazi večja teža pripade francoskemu predsedniku Emmanuelu Macronu, ki bo v prvem polletju 2022 predsedoval Evropski uniji, ko bodo v Franciji aprila tudi predsedniške volitve.
»Ne glede na to, kdo bo naslednji nemški kancler, bo to naslednji nemški kancler in kot tak član Evropskega sveta. Gospodarska in politična teža Nemčije in odnos do njene vloge v EU se po odhodu Merklove ne bodo spremenili. Ima pa kanclerka v Evropskem svetu položaj senioritete. S seboj je prinesla znanje, izkušnje in s tem težo. Ta vidik vodstvene vloge Merklove bo težje nadomestiti. Naslednja po senioriteti sta politika, ki sicer imata kilometrino, a nista dovolj vključujoča, da bi lahko prevzela vlogo vodilnega. To sta nizozemski premier Rutte in madžarski premier Orban,« meni dr. Sabina Lange, predavateljica z evropskega inštituta za javno upravo (EIPA) v Maastrichtu.
Prepričana je tudi, da bo v EU težko nadomestiti povezovalnost Merklove, ki je temeljila tako na naravi nemške evropske politike kot na osebnem stilu. »Njen osebni stil vodenja je opisan kot neumorno prizadevanje, da doseže soglasje na podlagi strinjanja in ne na osnovi zvijanja rok za hrbtom malih in nekoliko manj malih držav. S politiko majhnih korakov je poskušala doseči, da se počasi vsi privadijo novostim. Te naloge ne bo prevzel nobeden od vodij držav članic. Ima pa Evropski svet predsednika in v njem sedi tudi predsednica komisije. Naravno bi bilo, da si prav Charles Michel in Ursula von der Leyen razdelita to vlogo ustvarjalcev konsenza,« pravi Langejeva.
Išče se oseba z vizijo
Do odhoda Merklove prihaja v prelomnem času za EU, ko se bo ta z razpravo o strateški avtonomiji na gospodarskem in političnem področju poskušala še bolj postaviti zase v odnosu do dveh osrednjih igralcev, ZDA in Kitajske. »Ekonomska vloga Nemčije se v kratkem ne bo spremenila ne glede na to, kdo bo kancler. V zadnjih petnajstih letih je bila to političarka, ki ji je uspelo na neopazen in neagresiven način stvari peljati v korist Nemčije in delno tudi Evrope. V nemškem prostoru ta čas ne vidim človeka, ki bi lahko stopil v tako velike čevlje. Zlasti z vidika te povezovalnosti,« pravi Kostevc.
Če v prihodnjem obdobju EU ne bo soočena z zunanjimi sovražniki, dodaja Kostevc, bodo prišli na dan problemi, ki jih ima sama s sabo: pomanjkanje zdrave rasti produktivnosti, problemi na trgu dela, tehnološko zaostajanje in vprašanje evropskih šampionov – ali te dejansko ima ali pa bodo umetno ustvarjeni. »Ko se bomo prenehali čutiti ogrožene od populističnih politikov onstran luže in se bo začelo razmišljati, kako Evropo pripeljati do gonilne gospodarske rasti, bo potreben nekdo, ki mu bo uspelo EU povezati. Potrebovali bi osebo z vizijo ali vsaj osebo, ki bi bila zmožna vizijo prepoznati ter sposobna voditi EU,« še meni Kostevc.
