Za okus vseeno naštejmo nekaj ameriških filmov, ki so bili predstavljeni leta 1971: Francoska zveza, Dvoboj, Zadnja kino predstava, Krvava nedelja, Goslač na strehi, Poletje '42, Grissomova tolpa, Avto smrti, Panika v parku mamil, Shaft, 200 motelov, Slamnati psi, Umazani Harry… Filmi, ki smo jih vključili v lestvico, so imeli manjšo gledanost, a tudi nižje proračune in velikokrat bolj zanimive zgodbe, je pa treba priznati, da so nekateri med njimi posneti po hollywoodskih receptih, pri čemer mislimo predvsem na sedmo izdajo Jamesa Bonda.
Il Decameron, Italija
Kontroverzni italijanski režiser Pier Paolo Pasolini (1922–1975) se je rad loteval mitoloških in zgodovinskih tem. Kralj Ojdip, Evangelij po Mateju, Medeja, Canterburyjske zgodbe, Cvet 1001 noči in 120 dni Sodome so filmi, skozi katere Pasolini slika svoj pogled na preteklost. In podobno je z Dekameronom, enem najbolj zanimivih filmov, ki so bili posneti leta 1971, torej pred 50 leti. Veliki Pasolini je med sto zgodbami iz Boccacciovega romana izbral devet tistih, ki slavijo predvsem mladost in življenjske užitke. Film se začne s peto zgodbo drugega dne in konča z deseto zgodbo tretjega dne. V glavni vlogi je Franco Citti, eden najljubših Pasolinijevih igralcev, ki se ga spomni tudi publika trilogije Boter. V filmu je igral tudi sam Pasolini, glasbo pa je prispeval eden najboljših filmskih skladateljev vseh časov: Ennio Morricone. Dekameron je bil tisto leto tretji najbolje prodajan film v Italiji, na berlinskem festivalu, kjer je bila 29. junija premiera, pa je dobil drugo nagrado.
A Clockwork Orange, Velika Britanija
Peklenska pomaranča je film Stanleyja Kubricka (1928–1999), posnet po romanu Antohonyja Burgessa iz leta 1962. Nasilen utopistični film, v katerem mladoletniška tolpa pod vodstvom Alexa (Malcolm McDowell) zagreši več težkih kriminalnih dejanj, potem pa jih podvržejo eksperimentalnemu zdravljenju, je dvignil na noge ne samo gledalce in kritike, temveč tudi cenzorje. Filma po premieri niso predvajali povsod na Otoku in kljub temu, da so ga nominirali za štiri oskarje in tri zlate globuse, ni dobil niti ene od nagrad. Glasba: Wendy Carlos.
Utvandrarna, Švedska
Izseljenci so film Jana Troella (1931) po dveh romanih Vilhelma Moberga, v katerem sta zaigrala Max von Sydow in Liv Ullmann. Zgodba o revnih Švedih, ki so se sredi 19. stoletja izselili v Minnesoto, je postala mednarodna uspešnica in bila nominirana za oskarja za najboljši tujejezični film leta 1971. Leto kasneje so bili nominirani še za štiri oskarje. Ko je naslednje leto ista zasedba posnela nadaljevanje Nybyggarna (Nova dežela), je bilo le-to prav tako nominirano za najboljši tujejezični film. Ob tem sta si filma skupaj razdelila še zlati globus za tuji film leta 1972.
Händler der vier Jahreszeiten, Nemčija
Rainer Werner Fassbinder (1945–1982) je leta 1971 posnel štiri filme, kritiki pa so najvišje postavili delo Branjevec štirih letnih časov, ki je Fassbinderju odprlo karierno pot tudi izven Zahodne Nemčije. Fassbinder pripoveduje zgodbo iz petdesetih let, in sicer o prodajalcu sadja in zelenjave, ki je najprej želel postati mehanik in je odšel v Tujsko legijo, potem pa se vrnil, postal policist, izgubil službo in začel delati kot branjevec. Film raziskuje vprašanja nasilja v družini, nezvestobe, družinskih razdorov, depresije in samomorilnega vedenja. Igrajo Hans Hirschmüller, Irm Hermann, Hanna Schygulla, Andrea Schober…
And Now for Something Completely Different, Velika Britanija
In zdaj nekaj povsem drugačnega je prvi celovečerni film, ki so ga uredili in zmontirali člani angleške humoristične skupine Monty Python. V filmu je nekaj njihovih najbolj znanih televizijskih skečev, ki jih je režiral Ian MacNaughton (1925–2002), nastopali pa so Graham Chapman, John Cleese, Terry Gilliam, Eric Idle, Terry Jones in Michael Palin. Film se ni dobro prodajal – na Otoku so skeče že poznali, v ZDA pa jih niso razumeli. Kar se je seveda z leti počasi spremenilo in ta kolaž iz leta 1971 velja za eno najpomembnejših del angleškega humorja.
Majstor i Margarita, Jugoslavija/Italija
Il maestro e Margherita, po naše Mojster in Margareta, je film srbskega režiserja Aleksandra Petrovića (1929–1994), ki je skupaj z italijansko scenaristko Barbaro Alberti adaptiral istoimenski roman Mihaila Bulgakova. V mešani jugoslovansko-italijanski zasedbi so glavne vloge igrali Ugo Tognazzi, Mimsy Farmer, Bata Živojnović in Alain Cuny. Glasbo je napisal Ennio Morricone. Film je bil razglašen za najboljši film leta 1971, dobil je pet aren, tako za film kot za režijo, Živojinović pa tudi zlato areno za najboljšo moško glavno vlogo.
Morte a Venezia, Italija/Francija
Smrt v Benetkah v režiji Luchina Viscontija (1906–1976) je drama iz leta 1971, posneta po kratki zgodbi Der Tod in Venedig Thomasa Manna iz leta 1912. V filmu so uporabili klasično glasbo, predvsem dele Mahlerjeve tretje in pete simfonije. Glavni vlogi sta odigrala Dirk Bogarde (Gustav von Aschenbach) in Björn Andresen (Tadzio). Skladatelj Gustav von Aschenbach pride v Benetke, kjer se zaljubi v 14-letnega Tadzia. Po eni strani vrh Viscontijeve kariere in po drugi konec kariere Björna Andresena, ki menda zaradi gejevskih scen v filmu ni dobil nobene velike vloge več.
La classe operaia va in paradiso, Italija
Delavski razred gre v raj je film Elia Petrija (1929–1982). Pri scenariju mu je pomagal Ugo Pirro, gre pa za zgodbo fizičnega delavca Lulùja (Gian Maria Volontè). Ta se poškoduje pri delu in začne razmišljati o tem, kako je pravzaprav izkoriščan. Kritika je v filmu videla predvsem močno politično noto in pripoved, ki želi skozi usodo posameznika pokazati ideološki in razredni razkol v takratni Italiji. Glasba? Uganili ste: Ennio Morricone. Film je leta 1972 dobil prvo nagrado na festivalu v Cannesu, skupaj s še enim političnim filmom – Primer Mattei.
Diamonds Are Forever, Velika Britanija
Diamanti so večni je film angleškega režiserja Guya Hamiltona (1922–2016), sedmi iz serije o tajnem agentu Jamesu Bondu. Vanj so vložili sedem milijonov dolarjev, zaslužil pa je kar 116 milijonov in bil s tem eden najuspešnejših filmov leta. Kaj pa zgodba? James Bond (igra ga Sean Connery, ki je v seriji pred tem počival, namesto njega je igral George Lazenby) se infiltrira med tihotapce diamantov in odkrije, da se zadaj skriva njegov veliki sovražnik Ernst Stavro Blofeld (Charles Gray), ki hoče uničiti svet. Glavno žensko vlogo, in sicer vlogo tihotapke, ki pomaga Bondu, igra Jill St. John.
Maškarada, Jugoslavija
»Najbolj radikalen in najdrznejši slovenski film vseh časov«, posnet po scenariju Vitomila Zupana, so popravljali kar štirje avtorji (Dušan Jovanović, Peter Zobec, Vojko Duletič in Boštjan Hladnik) in velja za enega najbolj kontroverznih dosežkov svojega časa. Zaradi množice erotičnih in homoerotičnih prizorov je bil cenzuriran (86 minut) in v celoti (97 minut) predvajan več kot desetletje kasneje, leta 1982. Za najbolj znan film Boštjana Hladnika (1929–2006) je glasbo napisal Bojan Adamič, zaigrali pa so Vida Jerman, Miha Baloh in Igor Galo.
