O pravici javnosti do odločanja o jedrski energiji

Zdaj se je Rožmanu zgodilo, da je po več kot 30 letih svojega gospodovanja dobil nalogo, da mora začeti javnosti in Zvezi ekoloških gibanj Slovenije (ZEG) odgovarjati na njuna vprašanja. Preprosto se je nabralo preveč vprašanj in spraševalcev. Za številna vprašanja se je to sicer zgodilo prepozno. Recimo za določbo, da izrabljeno jedrsko gorivo ostaja v NEK do »konca življenjske dobe«. To dobo pa je seveda spet določil on in jo lahko poljubno razteguje kot elastiko, ne glede na začetne zahteve proizvajalca Westinghouse o 40 letih. In ko bo prišel trenutek, da bi morali lastniki odpeljati vsak svojo polovico izrabljenega goriva, česar nikoli niso nameravali narediti, njega že nikjer več ne bo in sploh kogarkoli, ki bi prevzel odgovornost za nastalo polomijo.

Generalni direktor za mednarodne zadeve Fundacije Bellona Oskar Njaa je nedavno rekel, da je starost Olkiluota 2 lahko razlog za skrb. Ta reaktor je v pogonu od leta 1982 in mu je finski regulator za jedrsko varnost pred dvema letoma podaljšal življenjsko dobo ter s tem rok za razgradnjo do leta 2028. »Lahko da bomo videli več takšnih nesreč (kot pred kratkim v Olkiluotu), glede na vedno bolj postarano floto reaktorjev v Evropi,« je še dejal. Bellona je že marca v posebnem poročilu opozorila, da bo 90 reaktorjev po Evropi v naslednjem desetletju doseglo čas za svojo upokojitev in da bodo delovali dalj, kot je bilo zanje predvideno. NEK pa je starejša in jo hočejo gnati do leta 2043. Očitno Stanislav Rožman ne ve za nič od tega, predvsem pa ne ve, da je treba ostareli reaktor odklopiti pred morebitno fatalno nesrečo, v roku, ki so ga predvideli proizvajalci, ne pa šele po nesreči, kakršni sta se zgodili v Černobilu ali Fukušimi. Naknadni pregledi nuklearke vsakih deset let, ki jih zdaj obljubljajo, bodo po vsaki nesreči blažev žegen.

Pomen jedrske energije je prenapihnjen, prepotenciran. Jedrska elektrarna NEK proizvede letno do 6 TWh elektrike, od tega samo polovico za Slovenijo. Skupna letna poraba energije v Sloveniji je 287,5 PJ*, kar je 79,9 TWh. Iz tega sledi, da NEK proizvede zgolj 3,7 odstotka energije, ki jo potrebujemo za industrijo, gradbeništvo, kmetijstvo, promet in gospodinjstva.

Elektrika iz jedrskih elektrarn ni trajnostna, ni čista, ni brez visoko radioaktivnega izrabljenega goriva. V času normalnega obratovanja NEK ne povzroča izpustov toplogrednih plinov v ozračje. Kaj pa celoten jedrski gorivni krog? Če upoštevamo vse tri faze jedrskega gorivnega kroga, pripravo, rabo in razgradnjo, torej vse sedanje in latentne emisije ogljikovega dioksida pri jedrski energiji, vključno s kopanjem, transportom, centrifugiranjem urana in hlajenjem izrabljenega goriva ter potem trajnim skladiščenjem visoko radioaktivnih odpadkov, je ogljični odtis jedrske energije primerljiv z ogljičnim odtisom energije iz fosilnih energentov. Poleg tega je uran fosilni energent.

Elektrika iz jedrskih elektrarn tudi ni poceni. Proizvodna cena elektrike iz jedrskih elektrarn narašča, predvsem zaradi vse večjih varnostnih zahtev za jedrske elektrarne, pri čemer pa hrvaška stran noče sodelovati. Cena elektrike iz obnovljivih virov pada, zaradi vse zmogljivejših elektrarn na obnovljive vire. Cena električnega toka iz novih elektrarn na obnovljive vire energije (voda, sonce, veter) je že tri- do štirikrat nižja od električnega toka iz novih jedrskih elektrarn. Ko se bodo slovenski politiki odrekli jedrski energiji, bomo Slovenci lahko postali konkurenčni evropski in svetovni energetiki in industriji. Leta 1995 je 37 poslancev že podpisalo predlog referenduma o zaprtju NEK, med njimi tudi Pučnik, Pahor in drugi. Medtem ko je bil Pučnik za ljudski referendum in za zaprtje NEK, je Janša takrat in danes podpornik jedrske energije. A s spletko je nasprotnim politikom takrat uspelo obdržati elektrarno v pogonu in zdaj se taka spletka spet dogaja.

Ne pozabimo še na skrite stroške jedrske energije. Nemci ocenjujejo stroške razgradnje jedrskih elektrarn na dve milijardi evrov za vsako. To je znatno več, kot je v celoti stal preplačan šesti blok Termoelektrarne Šoštanj. Tudi Švicarji ocenjujejo stroške razgradnje NE Mühleberg na dve milijardi evrov, dela so že začeli. V teh zneskih niso upoštevani stroški skladiščenja visoko radioaktivnih odpadkov, ki lahko občutno presežejo stroške razgradnje. To pomeni, da je podaljšanje delovanja NEK galopirajoč gospodarski in finančni nesmisel, ki bo uničeval prihodnje generacije.