Mojmir Sepe (1930–2020): Tja med zvezde

Na radiu zaslišal Sinatro

Celjan, po slučaju rojen na Koroškem, je že v otroštvu preigraval mamin klavir. V njegovi mladosti je družina priskrbela radio, na katerem so ga navdušili zvoki jazza, bluesa in swinga ter skladbe mojstrov, kot je bil Frank Sinatra. »Ta stil glasbe, v tistem času zame popolnoma nov, me je napolnil toliko, da sem si nekako izboril, da smo kupili trobento,« se je spominjal pred tremi leti na otvoritvi razstave o celjski popularni kulturi v Muzeju novejše zgodovine Celje. Kasneje so s prijatelji ustanovili orkester Veseli študentje, ki je zajemal štiri saksofone, tri trobente, dve pozavni in ritem sekcijo. Vse do mature so preigravali za tisti čas »dekadentno in ne pretirano zaželeno glasbo,« ki pa je privabljala množice, kot je dejal.

Že kot študent klavirja in trobente na ljubljanski Akademiji za glasbo je igral trobento v Plesnem orkestru RTV Ljubljana (danes Big Band RTV Slovenija), v katerem je ostal naslednjih dvajset let, orkester pa je občasno tudi dirigiral. Skladbe, ki jih je ustvarjal, so že od začetka nosile jasen pridih jazza in swinga. S svojim Ansamblom Mojmirja Sepeta je posnel eno prvih jazzovskih plošč v Jugoslaviji. V 60. letih prejšnjega stoletja je napisal tudi dve izmed najbolj znanih skladb Brez besed in Pridi, dala ti bom cvet. Obe sta Jugoslavijo predstavljali na glasbenem izboru Evrovizija, prva leta 1966 v izvedbi Berte Ambrož in druga leta 1970 v izvedbi Eve Sršen.

Kasneje je postal urednik zabavne glasbe na Radiu Ljubljana, kjer je s satirikom, pesnikom in pisateljem Franom Milčinskim - Ježkom ustvarjal prvo televizijsko oddajo na temo šansona Niso samo rože rdeče, njuno prijateljstvo pa je obrodilo tudi več nepozabnih melodij.

Zvestoba popevki

Njegova sodelovanja s širokim naborom nadarjenih posameznikov so prinesla skladbe, ki ne bodo nikoli izzvenele. S pesnikom Gregorjem Strnišo je ustvaril popevko Zemlja pleše, ki jo je leta 1962 Marjana Deržaj zapela na prvem festivalu Slovenska popevka. »Ko mu je prišlo kaj na pamet in če je bil klavir kje blizu, je to takoj zaigral,« se je pred leti spominjal pevec Nino Robić, ki je zimzeleno uspešnico prav tako svoj čas prepeval. S pisateljem in scenaristom Brankom Šömnom je ustvaril skladbo Kje je tista trava, s pesnikom Ivanom MinattijemNekoga moraš imeti rad, s pesnico in besedilopisko Elzo Budau pa večno Poletno noč, ki sta jo zapeli Beti Jurkovič in Marjana Deržaj. Pesem je skozi leta postala »slovenska ljubezenska himna,« kot je letos v intervjuju za Nedeljski dnevnik povedala besedilopiska Budau.

Leta 1972 je njegova skladba Med iskrenimi ljudmi, za katero je besedilo napisal Dušan Velkavrh, v izvedbi prav tako legendarne pevke in Mojmirjeve soproge Majde Sepe osvojila prvo nagrado strokovne žirije na Slovenski popevki. Njuna hči je ena prvih slovenskih režiserk in scenaristka Polona Sepe. Kasneje sta bila na istem festivalu uspešna še s skladbo Uspavanka za vagabunde in Pismo za Mary Brown, za obe pa je besedili spisal Ježek. V zlatih desetletjih Slovenske popevke je prispeval glasbo oziroma aranžma za več kot štirideset pesmi.

Leta 1991 se je upokojil, a kljub temu nadaljeval s pisanjem glasbe za radio, film, televizijo in gledališče. Za svoje delo je prejel več nagrad, med njimi nagrado Franeta Milčinskega Ježka za svoje šansone, nagrado mesta Ljubljana za življenjsko delo, v mestu je imel tudi naziv častnega meščana, in Kozinovo nagrado DSS za ustvarjalni opus.

Preberite tudi portret objavljen v Dnevniku julija letos, ko so se Mojmirju Sepetu s koncertom na Kongresnem trgu ob 90. rojstnem dnevu poklonili glasbeniki Simfoničnega orkestra RTV Slovenija in Big Banda RTV Slovenija: Mojmir Sepe, skladatelj, aranžer, trobentač in pianist: Stkal je najlepše popevke. ter lestvico njegovih najuspešnejših skladb.