Potem je odprl pismo, ki je bilo priloženo, in začel brati. Večkrat je moral pismo odložiti, da si je obrisal solzne oči. Potem je pismo prebral še enkrat. In še enkrat… »Pozdravljen, dragi prijatelj. Upam, da je družina v redu. Ti pa se boriš. Slišal sem za tvojo zgodbo o izgubi noge in protezi, ki je nimaš. Moj Novica, od dne, ko sem slišal za tvojo stisko, te imam za najboljšega prijatelja. Razmišljal sem, kako bi ti lahko pomagal. Vem, da če bi bil jaz v stiski, bi tudi ti zame naredil vse, da mi pomagaš. Jaz v vojni nisem bil ranjen, imam pa prijatelje, ki so bili. In skupaj smo našli protezo za tvoje stopalo. Upam, da ti bo prav.« Pomagal mu je nekdo, ki je bil v vojni v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja na nasprotni strani. »Še je upanje. To je naredil dovčerajšnji sovražnik, kar je neverjetno. Čeprav je tudi res, da imamo vsi mi, ki smo bili v vojni, na katerikoli strani že smo bili, enake stiske in težave. Veste, ta vojna ni nikomur prinesla nič dobrega. Mi, z obeh strani, vemo, da v vojni nihče ne zmaga, saj smo vsi nekaj izgubili. Vemo, kaj je trpljenje, kaj je vojna,« je ob tem pretresen od ganjenosti povedal Novica. Pred nekaj dnevi je umrl, star šele 61 let. Od poletja je po pošiljki hrvaškega veterana vsak dan dobival na desetine pisem, vse le s spodbudnimi sporočili. Na desetine. Ja, še je upanje.

Ljudje v objektivu Novica Kostić Vlasotinec bitka za kasarno v Karlovcu proteza za nogo