Mi vsi smo Jadranka Juras

Zgodba je sicer videti surrealistična, saj Jadranka Juras v oddaji Zadnja beseda ni rekla nič drugega kot: »Sama pa smatram, da je velika odgovornost to, da ti hodiš na misije in tam pobijaš lokalno prebivalstvo. Velika odgovornost to, da naši vojaki sploh hodijo nekam, kjer v bistvu ne branijo Slovenije, vendar so vpleteni v globalno vojno proti terorizmu, ki traja že od 2001 in ji ni videti konca.«

Ali ta izjava, ki jo v celoti solidarno sopodpisujemo, res žali vojake, bo očitno presojalo sodišče. In seveda je nam vsem očitno (upamo, da to res še lahko zapišemo), da tožbe ne morejo uspeti. Izjava ne zadeva nobenega posameznega vojaka, saj vemo, da nihče med njimi ni ubil nobenega lokalnega prebivalca. Toda slovenska država oziroma njena oborožena vojska – v sicer zanemarljivem obsegu – sodeluje v vojaških akcijah Nata v državah Bližnjega vzhoda, katerih žrtve so tudi lokalni civilni prebivalci. Po ocenah Airwars so sile Nata, ki jih vodi ameriška vojska, samo v Siriji in Iraku v dobrih petih letih ubile že blizu 15.000 civilistov. Čeprav slovenska vojska ni neposredno sodelovala v teh napadih, se slovenska država ne more izogniti moralni odgovornosti za njihove tragične posledice.

A ne gre samo za to. Javni poziv k množični tožbi »skupine vojakov« zaradi »razžalitve« je del strategije množičnega ustrahovanja, ki zlorablja sodni sistem in pravo. Če bomo le molče opazovali, kako delujejo sodni mlini, v prepričanju, da bo »zmagala pravica«, bomo objektivno prispevali k širjenju strahu med ljudmi, da je javno izražanje mnenja preveč tvegano. In je torej bolje biti tiho…

Treba je opozarjati na zlorabe prava in pravnih institucij. Znašli smo se v paradoksalni situaciji, ko država s svojimi podsistemi lahko toži svoje državljane, če se ne strinjajo z njeno politiko. Stranka, ki se razglaša za demokratično, postavlja Rudija Rizmana na zatožno klop, ker naj bi jo razžalil. Sindikat vojakov bi ob javni politični podpori rad pomagal vojakom zaslužiti milijon evrov s tožbami proti državljanki Jadranki Juras. Po tem, kar smo videli v ZDA, postaja taktika zasipanja nacionalnih pravnih instanc z neutemeljenimi, politično motiviranimi tožbami očitno globalni vzorec delovanja skrajno desničarske politično-ekonomsko-ideološke formacije, h kateri se prišteva tudi sedanja slovenska vlada. Sodišča naj bi tako prevzela razsojanje o temeljnih moralnih dilemah, političnih alternativah in sporih ter tako prevzela vlogo javnosti, ki se lahko upira oblasti. Zato za strankarsko politiko postaja nadvse pomembno vprašanje, kako na (vrhovnih in ustavnih) sodiščih zagotoviti mesto »primernim« sodnikom in sodnicam, kot lahko vidimo na Poljskem in Madžarskem.

Ko bo ta proces uspešno končan, nedvomno ne bo nevarnosti, da bi morala država tožiti vse svoje državljane, saj bodo zaradi sistematičnega ustrahovanja z zlorabo sodišč državljani že prej dokončno utihnili.

Podpisani si prizadevamo, da se to ne bo zgodilo.