Spomnite se vseh dni s temperaturnim obratom, ko nas je po nižinah v notranjosti Slovenije »tlačila« megla ali pa so nam oblaki viseli tik nad glavo. V gorah je bilo sonce, na Primorskem tudi. Mi pa omejeni na svoje občine… Meni se še pogledati ni dalo, kako lepo je tam, zakaj bi si vtiral sol v rano? V prihodnje pa prav dosti sonca res ne bomo videli. Tokrat tudi Primorska ne bo izjema. Pobralo nam bo še to belino, ki nam je vsaj malo posvetlila temačne dni. Kadar dežuje na snežno odejo, postanejo tla res premočena in blatna. Če samo dežuje, vsaj nekaj vode odteče, če pa se tali sneg, se voda sprošča počasneje in jo tla lažje vpijejo. Krasni obeti. Vzelo nam bo sneg, poleg vlage in pomanjkanja sončne svetlobe še za v gozd in na poljske kolovoze ne bo primerno.
Pravijo, da je v vsaki stvari nekaj dobrega, ampak jaz v tem vremenu, ki nas čaka, res ne vidim ničesar, kar bi lahko bilo vsaj malo dobro. No, takoj ko nekaj izrečem, se moram že popraviti. Vsaj v gorah bo snežilo, pa še tam občasno previsoko za višino naših gora. Ne, na Kredarici in po vrhovih bo snežilo, a občasno se bo meja sneženja dvignila tudi na okoli 1600 metrov nadmorske višine ali še malo višje. Letos morda niti ne pomislimo na naša smučišča – me prav zanima, kolikokrat resno pomislite na to, da bi letos prišli do smučanja? Podnebne spremembe kljub epidemiji delajo naprej. Ko se vlak enkrat premakne, se ne ustavi kar tako, je pa le potrebno kaj več kot le nekaj avtomobilov manj na cestah in kakšna zaprta tovarna več.
Sicer pa, zakaj bi si to želeli, ko pa hočemo samo čim prej spet »normalno« stanje? Gremo pač po liniji najmanjšega odpora. Iskanje novih rešitev je vedno napornejše od ustaljene prakse. Spreminjanje življenjskega sloga je počasen proces, biti bi morali tudi prepričljivi, da bi prepričali večino. Ker sicer ne bi opravili veliko, razen da bi si malo olajšali vest pri sebi, hkrati pa morda s prstom kazali na druge, češ, oni so krivi, da gre vse skupaj naprej proti prepadu. A to seveda ne bi prineslo rešitve.
