Po vrsti spornih menjav v nacionalnih muzejskih ustanovah prihaja še ena, nemara najbolj vprašljiva med vsemi doslej – in to v osrednjem slovenskem muzeju, ki hrani nekatere najpomembnejše artefakte naše nacionalne kulturne dediščine. Direktor Narodnega muzeja Slovenije (NMS) bo s 1. decembrom postal Pavel Car, v muzejskih in tudi širših kulturnih krogih razmeroma neznano ime, njegovo imenovanje pa ni vprašljivo le po strokovni plati, temveč utegne biti tudi neskladno z mednarodnim muzejskim etičnim kodeksom – novi direktor je namreč zbiratelj umetnin, predvsem vojaških odlikovanj. Izbira kulturnega ministra Vaska Simonitija, ki je ponovno preslišal tako mnenji obeh svetov zavoda kot stališča širše stroke, bi lahko tudi zato močno načela kredibilnost naše najstarejše muzejske ustanove.
Mimo mnenja stroke
Imenovanje novega direktorja NMS je sicer potekalo po zelo podobnem scenariju kot pred časom že v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje ter Slovenskem etnografskem muzeju – ko je med ustaljenim postopkom izbiranja Simoniti pozval svet zavoda in strokovni svet k oblikovanju predhodnega mnenja o prijavljenih kandidatih, je obema organoma tudi nakazal, za koga se je že odločil sam. Kljub ministrovim namigom sta tako svet NMS kot strokovni svet za najprimernejšo kandidatko izbrala dosedanjo direktorico Barbaro Ravnik, arheologinjo s skoraj tremi desetletji izkušenj na muzejskem področju in nespornimi referencami; toda minister je tudi tokrat ostal pri svoji vnaprejšnji odločitvi.
Toda kdo je pravzaprav človek, ki bo prevzel osrednji nacionalni muzej? Leta 1959 rojeni Pavel Car je večino poklicne poti deloval na področju informatike, tudi na vodilnih položajih; v začetku 80. let je diplomiral iz računalništva na ljubljanski fakulteti za elektrotehniko, pozneje je končal tudi študij menedžmenta, prav pred kratkim pa je doktoriral še iz zgodovine na filozofski fakulteti. Predmet njegove doktorske disertacije so bila sicer odlikovanja, ki so tudi na splošno njegova strast; z njihovim zbiranjem in preučevanjem se ukvarja že od mladih let, pri čemer je občasno sodeloval tudi s slovenskimi muzeji. O tej tematiki je skupaj s Tomislavom Muhićem pripravil knjigo Odlikovanja Srbije in Jugoslavije 1859 do 1941, ki je v treh jezikih izšla pri dunajski založbi Verlag Militaria, je tudi eden od soavtorjev monografije Slovenci – junaki avstrijskih armad in njihova odlikovanja (od 1757 do 1918), v zgodovinski reviji SLO, ki izhaja pri založbi Družina ter jo ureja Jože Dežman, pa je v eni prvih številk prispeval članek Stotnik Leon Rupnik in njegova odlikovanja v prvi svetovni vojni.
Zmehčani kriteriji
Očitno je torej, da ga področji zgodovine in dediščine zanimata, vendar pa še pred kratkim – tudi če odmislimo dejstvo, da Car nikoli ni bil zaposlen v kakšnem muzeju – to ne bi bilo dovolj za imenovanje za direktorja tako ugledne ustanove. To je postalo mogoče šele, ko je vlada spremenila ustanovitveni akt NMS tako, da je nekoliko omilila merila za to delovno mesto. Spomnimo: na prvem razpisu za direktorja, ki je bil spomladi, ni bil izbran nihče, s čimer je Simoniti že nakazal, da si dosedanje direktorice, ki je tudi kandidirala, na tem položaju ne želi več. Avgusta je vlada sprejela nov ustanovitveni akt in v njem spremenila pogoje, ki jih morajo izpolnjevati kandidati: če je bila za to prej predvidena najmanj univerzitetna izobrazba ene izmed strok, zastopanih v dejavnosti muzeja, je bila v prenovljeno različico dodana »izobrazba, pridobljena po študijskem programu druge stopnje v skladu z zakonom, ki ureja visoko šolstvo«, s čimer se je precej razširilo področje izobrazbenih profilov, ki jih je mogoče razumeti kot ustrezne. In kmalu po tistem je bil objavljen ponovni razpis.
Na podoben način (in za podoben namen) naj bi se spremenil tudi ustanovitveni akt Moderne galerije, kjer bodo razpis – ob Simonitijevi nenaklonjenosti dosedanji direktorici Zdenki Badovinac – ponavljali že tretjič Proti tovrstnemu spreminjanju statutov in rahljanju strokovnih meril so v zadnjih tednih že večkrat pisno protestirali strokovna združenja, znanstvene ustanove ter akademski krogi, vendar je ministrstvo vsakič odgovarjalo, da stremijo k izbiri »strokovno najbolj usposobljenih kandidatov« in da ustanovne akte spreminjajo samo takrat, ko to prispeva »k boljšemu delovanju in upravljanju javnih zavodov«; glede izbire direktorja Moderne galerije so na Maistrovi dodali še, »da ne najdejo argumentov, zakaj bi takšno vlogo lahko dobro opravljal zgolj in edino umetnostni zgodovinar, slikar, arhitekt ali oblikovalec«.
Etična spornost?
Imenovanje Pavla Carja za direktorja NMS bi utegnilo biti sporno tudi s stališča Kodeksa muzejske etike, ki ga je pripravil Mednarodni muzejski svet (ICOM) in ki odraža temeljna načela mednarodne muzejske skupnosti. Ta med drugim določa, da delavci v muzejih ne smejo sodelovati v trgovanju z naravno in kulturno dediščino, zaradi možnega navzkrižja interesov pa odsvetuje tudi sleherno zasebno zbirateljsko dejavnost zaposlenih – kaj šele direktorjev osrednjih nacionalnih ustanov.
»Dejstvo je, da so določila mednarodnega muzejskega etičnega kodeksa zelo natančno premišljena in imajo trdno osnovo. Od osebe, ki dela v muzeju ali pa ga celo vodi, se seveda pričakuje, da bo te standarde upoštevala,« pojasnjuje predsednik sveta NMS Andrej Gaspari, ki smo ga povprašali za komentar. Dodaja pa, da svet zavoda nima podrobnejših podatkov o zasebnih zanimanjih novega direktorja.
